FOTO: V Orožnovi koči se je rojevalo slovensko gorništvo

BOHINJSKA BISTRICA– Skoraj tako pomembna obletnica, kot je bilo lanskih 240 let, odkar so štirje srčni Bohinjci osvojili Triglav, je letošnja 125-letnica Orožnove koče na planini Za Liscem pod Črno prstjo, ki so jo praznovali v nedeljo. Čeprav je Bohinj kar precej odmaknjen od glavnih tokov civilizacije in so se menda celo Turki na Obrnah pri Bohinjski Beli obrnili, ker so mislili, da za prepadnimi stenami ni ničesar več, se je v prav tem za mnogimi gorami skritim kotom gradila slovenska narodna zavest in se je rojevalo gorništvo.



Orožnovo kočo so vrli Bohinjci gradili le slabe tri mesece. Ko so jo 15. julija 1894 slavnostno odprli, so za vedno vstopili v zgodovino Slovenije, saj so z njo pokazali, kdo je gospodar v slovenskih gorah. V tistem času so namreč prevladovale nemške planinske koče, ki jih je gradilo združeno avstrijsko in nemško planinsko društvo DÖAV (Deutscher und Österreichischer Alpenverein) in v katerih slovenska beseda ni bila zaželena. To so bile, na primer, Deschmannhaus in Maria Theresia-Hütte, zdaj Staničev dom in Planika pod Triglavom, koča pri Triglavskih jezerih, koče na Kokrškem sedlu, Okrešlju, Korošici, Golici ter še drugje.



A ne le prva slovenska koča in prvi vzpon na Triglav, v Bohinju so gorski reševalci izvedli prvo dokumentirano reševalno akcijo, leta 1922 je bila prav v Bohinju ustanovljena prva podružnica Turistovskega kluba TK Skala. Ali, kot je nekoč dejal zaveden Bohinjec in gorniški pisec Tine Mihelič: »Vse se je začelo v Bohinju!«

Turizem in planinstvo

»Ta koča je res pomemben gradnik pri utrjevanju slovenske narodne zavesti. Le nedaleč stran, čez hrib, je na Rauharski planini takrat stala 'nemška' Malnarjeva koča in najverjetneje je prva slovenska koča neposreden odgovor nanjo,« o pomenu Orožnove koče in Bohinja na splošno pri gradnji slovenske narodne zavesti pripoveduje podpredsednik Planinske zveze Slovenije Martin Šolar, podpredsednik PZS in vodja organizacijskega odbora pri pripravi slovesnosti. »Pri tem je treba poudariti, da se prav v Bohinju lepo kaže, kako morata iti turizem in planinstvo skupaj. Planinstvo je identiteta Bohinja in brez tega ni turizma v Bohinju, brez turizma pa bi tudi majhna planinska društva težko shajala. V nedeljo se je na tej prijetni slovesnosti izkazalo, kako smo v Bohinju to, da je oboje zelo povezano, že zdavnaj prepoznali in stopili skupaj,« pripoveduje Šolar, sicer z Bleda, a je član Planinskega društva Bohinjska Bistrica.

Medtem ko se je na odprtju pred 125 leti iz Ljubljane z okrašenim vlakom pripeljalo 50 navdušenih članov Slovenskega planinskega društva (SPD), se je 125 let pozneje pri koči zbralo kar okoli 250 ljudi. A ne samo, da so prišli po običajni poti do planinske koče, organizator je pripravil pet pohodov, ki se jih je udeležilo 70 ljudi in so bili nad njimi zelo navdušeni. Tako so na osrednjo slovesnost, ki je bila ob 14. uri, prihajali z vseh koncev Bohinja – iz doline čez Rebro in čez Žlan, pa tudi z Vogla in Soriške planine.

Bohinjska himna je zazvenela

Začetek proslave so naznanile fanfare kvarteta trobilcev bohinjske godbe, po slovenski himni pa je kmalu zazvenela tudi bohinjska himna skladatelja Janka Ravnika, ki o Bohinju govori kot o slovenski Švici: » Čudopoljna kranjska zemlja, daleč ti enake ni, imenitna sestra Švajce, vse o tebi govori ...«

Zvrstili so se govori podpredsednice PD Bohinjska Bistrica Tanje Kalan, bohinjskega župana Jožeta Sodje in predsednika PZS Jožeta Rovana, vse skupaj pa je srčno in z mnogimi čustvi povezoval kar sam direktor Turizma Bohinj Klemen Langus, ob Šolarju najbolj zaslužen za izvedbo prireditve, saj je prek programov in razpisov Turizma Bohinj pokril večino stroškov. Še posebno iz srca in milozveneče pa so zazvenele Triglavske rož'ce, pevski zborček samih Bohinjk, ki so vse prisotne razveselile z izvedbo pesmi Pod rožnato planino, bohinjsko himno, Prelepa Gorenjska, Oj, Triglav, moj dom in potem z vsemi skupaj tudi – pesem Planinska.

Leta 1894 so slovenske planince, ki so v Bohinj prišli z vlakom, pričakali s streljanjem in cvetjem, v Bohinjski Bistrici pa so celo postavili slavolok, na katerem je pisalo: »Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se bohinjska!« Z enakim sloganom, pa tudi še z jedmi iz treh kotlov, je planince 125 let pozneje pričakal oskrbnik koče Franci Beguš, veselja pa tudi tokrat kar ni bilo konca.