STARI OBIČAJI

FOTO: V koruzo skrivali zaročne prstane

Objavljeno 08. november 2019 10.48 | Posodobljeno 08. november 2019 10.48 | Piše: Darko Naraglav

Pri Natkovih v Sv. Lovrencu pri Preboldu so tudi letos ličkali koruzo. Kožuhanje, kot se še reče temu običaju, je postreglo z nagradami.

Zakladi med koruzo FOTO: Darko Naraglav
SV. LOVRENC PRI PREBOLDU – Slovenija ima bogato zgodovino, pisano kulturno dediščino in ogromno pozabljenih šeg in navad. Skoraj vsaka vas je imela nekaj svojega, svojstven način druženja in povezovanja v različnih letnih časih. Ljudske šege in navade veliko povedo o takratni kulturi, razmišljanju in življenju, zato je toliko bolj pomembno, da ostajajo v spominu ljudi.
Med najpomembnejša jesenska opravila je nekoč spadalo kožuhanje – ličkanje ali lupljenje koruze. Dandanes se je ohranilo le še ponekod, dostikrat v režiji folklornih skupin in turističnih društev, za tovrstno ohranjanje dediščine pa se trudijo tudi nekateri posamezniki, lastniki kmetij in drugi, ki si želijo, da bi se stari običaji ohranili. Ena takšnih je kmetija Natkovih, po domače Veligovškovih iz Sv. Lovrenca pri Preboldu.

Koruza na vsaki kmetiji

image
Nekateri so našli čokolado. FOTO: Darko Naraglav
Koruza izvira iz Amerike, njeni ožji domovini sta Mehika in Peru. Tam so jo gojili že pred 4500 leti pred našim štetjem. Po Kolumbovem odkritju Amerike je prišla v Evropo in je še danes med najpomembnejšimi poljščinami. V 16. stoletju so jo začeli gojiti v Furlaniji, v 17. stoletju je bila znana že na Goriškem, v 19. stoletju je rasla že po celotni Sloveniji. Skoraj vsaka kmetija jo je imela posajeno, saj je bila pomembna živilo za ljudi in krma za živali. Včasih so bili ljudje med seboj veliko bolj povezani in pomoč sosedu je bila del kulture. Običajno so domačini zrele koruzne storže polomili na njivi in jih pripeljali domov. Že pri tem opravilu so imeli pomoč, saj so že par dni prej po vasi razglasili, da bodo imeli kožuhanje. Med tednom so koruzo pobrali in jo pripeljali v skedenj, pod kozolec, v soboto je bilo na vrsti kožuhanje. Proti večeru so ljudje začeli prihajati k hiši in se posedli na pručke okoli kupa koruze ali kar na kup. Z eno roko so prijeli koruzni storž, z drugo pa odstranili z nje ličje razen treh listov.

Tako pripravljene storže so metali na kup h gospodarju in fantom iz vasi, da so jih vezali. Običajno so vezali po dva storža skupaj in jih metali na drug kup. Povezano koruzo je mladina odnašala k latam kozolca in jo obesila, da se je posušila. Ker je bilo zbrano tako mlado kot staro, je bilo vzdušje prijetno. Peli so, si pripovedovali zgodbe, gospodar je skrbel, da grla niso bila suha, gospodarica za polne želodce. Ponudila sta jim mošt, sadjevec, jabolčnik, žganje, kruh, orehe, bučnice, pogačo, orehovo potico, ocvirkovko, sirovo potico, kostanj. Poseben status je imel rdeči storž, namreč ko je nekdo našel devetega, je svoje delo že opravil. Po opravljenem delu je sledilo druženje do jutranjih ur. Pri tem ni manjkalo harmonike, petja in plesa.

Darilca za spodbudo

image
Koš koruze je bilo treba odnesti na skedenj. FOTO: Darko Naraglav
V kupe koruze so gospodarji skrili kakšno darilce za večjo spodbudo pri ličkanju, nad čemer so bili posebno navdušeni otroci. Nekoč je bila tudi navada, da je mladenič, ki mu je bila mladenka izredno pri srcu, v storž skril zaročni prstan, in je bilo potem še toliko bolj zanimivo. Tega sicer na tokratnem kožuhanju v Sv. Lovrencu ni bilo, je pa tu in tam kdo našel med koruzo kakšno čokolado, stekleničko penine, bombone …, kar so z veseljem pokazali drugim in z njimi delili. Seveda je bilo na razpolago dovolj pijače in drugih dobrot, za kar sta neumorno skrbela mama Irena in hčerka Metka. Če je bilo treba, sta z veseljem vskočila tudi moška člana družine, oče Franci in sin Marko, ki sta sicer skrbela za odnašanje koruze na skedenj, odstranjevanje ličja in organizacijo, tako da je bilo druženje podobno tistemu izpred desetletij. Večina koruze je našla svoj prostor na skednju v za to pripravljenem prostoru – koruznjaku, nekaj pa so je tudi povezali v pare, trojčke ali četverčke in jo pospravili v late, kjer bo tudi za okras, dokler je ne bodo porabili.

"Za kožuhanje smo se odločili pred kakšnimi petimi leti, ko so kolegi in kolegice skupaj z mano in sestro začeli razmišljati o organizaciji takšnega druženja in obujanja tradicije. Beseda je dala besedo in tako se je to začelo udejanjati na naši kmetiji in zdaj to tradicijo nadaljujemo. V prvi vrsti gre za druženje in ohranjanje starega običaja, saj bi sicer vse to lahko opravili s stroji," nam pove Marko in si nato na rame oprta pol koša koruze, da jo odnese na skedenj. 

image
Družina Natkovih, hčerka Metka, sin Marko, mama Irena in oče Franci. FOTO: Darko Naraglav
5.
leto se že družijo ob ličkanju.
Deli s prijatelji