KDO SI JE TO IZMISLIL?

FOTO: Sredi vzpona dobil idejo za 100 žensk na Triglav

Objavljeno 13. julij 2019 09.43 | Posodobljeno 13. julij 2019 09.43 | Piše: Boštjan Fon

Objavljamo tretji prijavni kupon za letošnji pohod, ta bo od 5. do 7. septembra.

Vsako leto vas po triglavskih poteh popeljemo sto in še kakšno povrhu. FOTO: Boštjan Fon
LJUBLJANA – Zapodili smo se med stare bukve, in se, preden sestavimo stotnijo naših deklet, ki jih bomo usmerili tja gor v Julijce, znašli pred dilemo: čigavo božanstvo je Triglav? Učenjaki nam silijo pred nos neko skupno slovansko mitologijo, ampak našega Triglava ne najdemo niti med vzhodnimi Slovani, kjer so glavni Rusi, pa tudi med južnimi, med Iliri ali Tračani ne, saj izhaja z naše grude. Izvor gre iz davne, pod Julijce prinesene venetske mitologije, ki so jo ob prvih ognjiščih častili naši praočetje in z njimi naše pramame. Za Slovence, ki smo svoj košček zemlje vedno trgali iz parkljev teh ali onih zavojevalcev, je Triglav svojevrstno znamenje povezanosti za prehode skozi nebo, zrak in zemljo ter za časovne prehode iz preteklosti v sedanjost in naprej v prihodnost. Vedno je prikazan s tremi glavami, te pa predstavljajo poklon njegovi univerzalni prevladi nad nebom, zemljo in podzemljem. Zato, ker vemo, kam gremo, smo vsako leto ob pripravah na pohod stotnije žensk na Triglav posebno skrbni.

1966. se je Ante Mahkota domislil pohoda.

Visel v Sfingi

image
Ante Mahkota
»Drugi teden v avgustu 1966 sem ostal brez snovi za reportažo, ker sem čez vikend tri dni in dve noči visel v zadnji skrivnosti Triglavske stene, previsni Sfingi. To pa je pomenilo, da bo prvega plača za četrtino manjša. In sem praskal, kaj storiti na hitro in učinkovito,« se je v naših novinarskih zgodbah spominjal lani preminuli Ante Mahkota. Kot alpinist je med drugim med letoma 1955 in 1966 opravil 16 prvenstvenih vzponov, med letoma 1960 in 1994 pa je bil zaposlen kot reporter, fotoreporter, dopisnik, glavni in odgovorni urednik revij Jana, Avto in Teleks in generalni direktor ČGP Delo. Ko je sredi skalovja razmišljal, kako do polne plače, mu je prišla na misel prigoda švicarskega župnika, ki je peljal sto žensk na štiritisočak Monte Roso. Nič posebno zahteven ni bil podvig dušnega pastirja iz dežele sira in natančno izdelanih ur, saj gorska železnica pelje pod sam vrh. Ampak o njem so pisali vsi! Tako si je Mahkota domislil Sto žensk na Triglav. Na straneh tednika TT so poleti leta 1966 objavili: »Vas skrbi, kako boste kot ženska kos najvišji jugoslovanski gori? Prijavite se in vas bomo varno spremili na vrh! Pogoji so, da niste mlajši od 15 let, da ste zdravi in nimate vrtoglavice. Potrebna je planinska oprema ...« Preden je šla prva prijavnica v tisk, je še poklical prijatelje, gorske vodnike in reševalce, deset njih, ki so mu potrdili udeležbo.

V nogavicah pred bajto

image
Vodniška ekipa na pohodu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja FOTO: Arhiv Dela
Izžrebane so Mahkota in vodniki na deževen septembrski petek zvečer pričakali v Bohinju. Lilo je kot iz škafa. Sobotno jutro deževje ni ponehalo, a se je odprava z avtobusi vseeno odpeljala do kasarne na Rudno polje. Čeprav je vsem tekla voda za vrat, jih je Mahkota postrojil kot pri vojakih in vprašal: »Gremo, ne gremo?« Zgodovina pove, da je le gledališka igralka, ki se je bala, da hripava v ponedeljek ne bo mogla na prvi vaji dati vse od sebe, ostala v dolini. Do Vodnikove koče na Velem polju je scalo po njih in strnjena kolona se je raztrgala. Od dveh do petih popoldne so pohodnice z vodniki kapljale v dom Planika, kjer so že prvi dospeli spoznali, da na Triglav vzpon ni mogoč.

image
Pazili bomo na vas in vam kazali smer, hodile pa boste popolnoma same. FOTO: Boštjan Fon
Mahkota, ki si je na glavo nakopal izjemno odgovornost, je komaj malo zadremal. Sredi noči se je prebudil. »Odprl sem okno. Zvezde! Nisem mogel verjeti in sem kar v nogavicah odštorkljal pred bajto. Rahla zmrzal in zvezd nebroj za luč. Ob pol štirih sem zakričal vstajanje. Čez pol ure so bili tropi po deset žensk privezani k vsakemu vodniku. Krenili smo na Mali Triglav in pazili, da se je melišče čim manj podsipalo. Potem pa zarja na pajčolanastih ribjih oblačkih na obzorju in plaho sonce,« je v spominih povzemal Mahkota: »Na grebenu proti Velikemu Triglavu, prepad na severno stran in na južno, je čebljanje utihnilo. V zgodnjem dopoldnevu smo bili na vrhu. Potem pa krst. Jozva Govekar je bil rabelj, ki je vsaki z zvito plezalno vrvjo pritegnil eno tja čez rit, in potem skupinska, gasilska fotografija z Aljaževim stolpom za ozadje.« Tako kot nekoč, kot smo vedno, bomo tudi letos napravili skupinsko fotografijo pred Aljaževim stolpom. Zato ne omahujte, popišite kupon ali se prijavite prek spletnega obrazca. Žreb za generacijo najlepših pohodnic za leto 2019 se hitro bliža. 
Deli s prijatelji