AMPUTACIJA

FOTO: Silvi sin Andrej rešil nogo, ki bi jo odrezali

Objavljeno 24. avgust 2019 19.34 | Posodobljeno 24. avgust 2019 19.37 | Piše: Aleksander Brudar

Silvi Šebenik so januarja 2017 v UKC Ljubljana amputirali desno nogo. Hoteli so ji še levo, a je sin Andrej to preprečil.

Tudi z masiranjem ji je rešil levo nogo.
VRHNIKA – Vse to, kar je v zadnjih dveh letih in pol doživela Silva Šebenik z Vrhnike, si je zares težko predstavljati. Dobesedno čez noč se je morala sprijazniti, da nikoli več ne bo imela cele desne noge. Ves čas okrevanja so jo spremljale tako neznosne bolečine, da niso pomagale niti najbolj močne protibolečinske tablete.
image
Tudi z masiranjem ji je rešil levo nogo.

»Zaradi tablet je bila 20 ur na dan čisto zadeta. Komaj je vedela, kaj se dogaja,« nam pripoveduje njen sin Andrej Šebenik, ki je ves ta čas mami stal ob strani in zanjo skrbel, kolikor je bilo le mogoče.
 

Rešitev našel na spletu


Zgodba, kot jo pišeta naša sogovornika, ima, kar se tiče zaceljenih ran, šele danes srečen konec. A Silva in Andrej pri tem nikakor ne bosta pozabila na vse tisto, kar se je dogajalo pred tem. Predvsem v naši največji slovenski bolnišnici, ko sta pri tamkajšnji zdravnici doživljala šok za šokom.
image
Sproti beleži, katere tablete in kakšno terapijo jemlje vsak dan.

»Ko sem vozil mamo k zdravnici na pregled, sem imel občutek, da jo peljem k mesarju salame delat,« zgroženo svoje takratne občutke podoživi Andrej. Pa tudi zdravničine besede, kako naj se mami odreže še leva noga, sicer bo imel na vesti njeno življenje. »Od nje sem dobil le besede, da bo mama od pasu navzdol zrezana in to najpozneje v roku pol leta po amputaciji desne noge. Da jo moram prepričati, da si gre odrezat še levo nogo. Če ne, da bom jaz kriv, če bo umrla,« se spominja sogovornik.

Silvi se je namreč medtem stanje leve noge tudi že začelo močno slabšati, zato bi, kot pravi Andrej, od zdravnice pričakoval, da mu bo morda predlagala kakšen drug način, da bi jo mama še lahko ohranila. Ker tega ni dobil pri njej, je, ko se je vrnil domov, šel na svetovni splet in v 15 minutah, kot se je izrazil, našel toliko nasvetov in podatkov, da si je z njimi pomagal pri oskrbi mamine leve noge. Začel je masaže, pa tudi sevanje z bioptron lučko ter na koncu dosegel, da se je noga nekako pozdravila oziroma »da ta noga vsaj na slabše ni šla, da vsaj ni začela propadati«.
image
Andrej Šebenik je ogorčen zaradi odnosa zdravnice v UKC Ljubljana do njegove mame in njega.

Tako pri tem kot pri oskrbi skozi celotni zadnji dve leti in pol je Silvi pomagala tudi patronažna sestra iz vrhniškega zdravstvenega doma. Ta je vsak dan hodila k 65-letnici, ji previjala rano na odrezani desni nogi, bila je tudi neke vrste terapevtka in psihiatrinja v enem. »Patronažna sestra je bila edina v našem zdravstvu, ki je zanjo kaj naredila,« poudari Andrej in doda, da če nje ne bi bilo, bi bila mama že pred dvema letoma mrtva.
 

Zaspala mu je celo na rokah


Kot že rečeno, so se kmalu zatem, ko so Silvi januarja 2017 odrezali desno nogo, pojavile komplikacije. V roku enega meseca po prvi vrnitvi iz bolnišnice se ji je na krnu desne noge začela odpirati rana oziroma se je zagnojila. Sprva je morala od zdravnikov poslušati, da se bo to pozdravilo, češ, da »se mora rana spucat'«. In na ljubljanski polikliniki dobila le odgovor, da druge rešitve kot rezati še drugo nogo, ni. Ves ta čas je seveda morala prenašati neznosne bolečine.

»Dostikrat sem jo držal na rokah, da je lahko zaspala, tako močne bolečine je imela,« ponazori Andrej. Rana je zatem postajala vse hujša in se nikakor ni pozdravila. Postajala je vse večja, na koncu se je že videla kost.
V skladu z medicinsko doktrino
V UKC Ljubljana so nam v zvezi s primerom naše sogovornice odgovorili, da naša vprašanja obravnavajo kot pritožbo v Uradu za pritožbe UKC Ljubljana, »ki je preverjeno najbolj učinkovit način za reševanje morebitnega nezadovoljstva pacientov«. Zaradi varstva pacientovih pravic konkretne zadeve in podrobnosti zdravljenja, kot dodajo, ne morejo komentirati brez pisnega soglasja pacientke. »Zdravljenje pacientke poteka korektno, profesionalno ter v skladu z medicinsko doktrino. Zanjo ni skrbela samo omenjena zdravnica, temveč celotna ekipa – pri različnih zdravnikih je bila v zadnjih treh letih obravnavana več kot 30-krat,« so nam pojasnili in dodali, da na splošno lahko pojasnijo, da ne morejo prevzemati odgovornosti za posledice zavračanja zdravljenja, uporabe in promocije strokovno nepotrjenih nemedicinskih posegov ter nadaljevanje nezdravih življenjskih praks, ki ključno vplivajo na izid zdravljenja.


Po letu in pol, kot nam pripovedujeta sogovornika, pa se je »zdravnica le spomnila, da bi bilo treba na kosti pregledati bakterije«. Sledila je še ena operacija, v kateri so ji skrajšali kost in noga se je le začela počasi celiti. Pred dnevi ji je tako s krna desne noge končno odpadla zadnja krasta. Kot razmišljata sogovornika, morda operacija, s katero so ji morali odrezati nogo, sploh ne bi bila potrebna, če bi zdravniki že pred letom 2017 dejansko odkrili, kaj je narobe z njenim zdravjem.

Šebenikova nam pojasni, kako je že več let pred tem čutila močne bolečine v nogah in da je zaradi tega zelo težko hodila. Selila se je od zdravnika do zdravnika, pa nihče ni opazil kaj resnejšega. Šele po štirih letih opozarjanja, da bi bilo mogoče kaj narobe z žilami, je dosegla pregled za to. In res. Leta 2014 je sledila operacija na žilah in stanje se ji je zelo izboljšalo. A že čez kakšno leto so se težave ponovile. Nato pa je prišlo leto 2017, ko druge rešitve kot odrezati nogo menda ni bilo več.
 

Sama ne more iz stanovanja


Januarja letos, ko je imela na na desni nogi še vedno odprto rano, je Šebenikova na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) vložila zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, a so ga zavrnili. Oprli so se namreč na izvedensko mnenje Igorja Koršiča, dr. med., spec. splošne medicine: »Upokojenka je še vedno samostojna pri praktično vseh osnovnih življenjskih opravilih z izjemo samostojnega gibanja zunaj stanovanja, tako da tuje pomoči in postrežbe za zdaj ne potrebuje.«
4
leta sta opozarjala, da je morda kaj narobe z ožiljem.


»Ko sem to dobila, sem bila tako užaljena. Imela sem še takšno rano, on pa pravi, da sem čisto samostojna. Na stranišče sem hodila samo zato, da mi ne bi bilo treba nositi plenic. Raje sem videla, da me je bolelo,« še pravi Šebenikova in dodaja, da če ji sin ne bi pomagal, še po hrano ne bi mogla iti. Andrej se ob vsem tem samo prime za glavo in se vpraša: »Mene samo zanima, ali je to normalno?« 
Deli s prijatelji