AVANTURA

FOTO: S stoenkami v Černobil

Objavljeno 26. junij 2019 16.50 | Posodobljeno 26. junij 2019 16.50 | Piše: Lovro Kastelic

Damir Horvat, Meris Čulić in Sašo Kukman so prevozili kar 4000 kilometrov. Ukrajino obiskali ob 33. obletnici največje jedrske katastrofe v Evropi.

Damir Horvat, Sašo Kukman in Meris Čulić (v sredini) so zaljubljenci v kragujevške konjičke, ki jih uvrščamo že med starodobnike.
LJUBLJANA – Zaradi druženja in ohranjanja mobilne kulturne dediščine so vzniknili številni klubi, ki med živimi ohranjajo tudi legendarno – stoenko.

Nekega večera, bilo je v začetku leta 2017, se je sredi Ljubljane zbralo sedem entuziastov in rodila se je ideja o Zastava klubu Slovenije. Že naslednje leto, 26. maja, so se v Parku vojaške zgodovine v Pivki prvikrat sončile legendarne predstavnice
image
Nekaj dni pred slovesnim odprtjem velikega lunaparka je eksplodiralo. In čas se je v tem delu Evrope za vselej zaustavil. FOTOGRAFIJE: Zastava klub Slovenije
kragujevške Zastave, 1300, AR 55, 128, 750, 850, 1100 T2, yugo, 101 b, luxe, confort, mediteran … »Zastava je bila za Jugoslavijo to, kar Volkswagen še danes pomeni za Nemčijo – ljudski avto. Izdelovala je namreč cenovno dostopna vozila, ki so mobilizirala jugoslovanski narod!« je ponosno pripovedoval predsednik omenjenega kluba Damir Horvat.

Avtomehanik po poklicu, doma iz Ljubljane, je v stiku s priljubljeno stoenko že od mladih nog. »Že moj oče jo je imel, imel je tudi 128-ico. Sam jih imam kar več: zastavo 101 mediteran, 125p, 600d in fiata 1300. Slednji je bil tudi moj prvi avto, kupil sem ga pri 14 letih.«

Avto porival čez mejo

Že druga obletnica njihovega kluba je izzvala noro idejo. »Kaj si znorel?!« je sledil takojšen odgovor na Damirjev predlog, da bi se ob 33. obletnici katastrofe v Černobilu s štiri desetletja starimi stoenkami popeljali na 2000 kilometrov dolgo pot v Ukrajino, in sicer vse do nekdanjega jedrskega reaktorja, območja, kjer se je življenje ustavilo spomladi leta 1986.

Po začetnem obotavljanju je Damir Horvat vendarle dobil družbo v Jeseničanu Merisu Čuliću in Ižancu Sašu Kukmanu, prav tako iz Zastava kluba Slovenije. To je bila prava belo-rumeno-oranžna ekspedicija, v barvah njihovih stoenk.
Zaljubljeni v starodobnike
»Odkar vem zase, sem zaljubljen v stare avtomobile. Kamor koli smo šli z družino in je bila tam kakšna razvalina, vselej so me našli, da sem nekaj prčkal po njej. Že od malega sem zvest tehniki, zato je bila tudi odločitev, da se po osnovni šoli izučim za avtomehanika, preprosta,« je pripovedoval Damir Horvat. Ko je dobil tomosa automatic, so se mu odprla obzorja. Nakar je v njegove roke prišel že fiat 1300, ki mu je že znal zamenjati motor, ker pa je bil premlad, z njim še ni mogel tako uživati, kot bi si sicer želel. Tudi naslednji njegovi avtomobili niso končali najbolj slavno: fičko je bil že tako slab, da ga je odpeljala komunalna inšpekcija, mediterana, s katerim se je vozil v šolo, so mu ukradli, naslednjega fička je stolkel. »Na srečo mi ni bilo nič, je pa še dolgo potem hudo trpel moj ponos. Tedaj sem se tudi okužil z oldtajmerji ...« Meris Čulić pa pravi takole: »Moj mediteran je letnik 1979. Kupil sem ga pred leti v Zagrebu. Že kmalu sem ga spravil v vozno stanje, odtlej je ves čas na poti. Na minijadi 2016 sem spoznal tudi Saša.«

»Ideja o popotovanju do Černobila se mi je po glavi motala že nekaj let. Imel sem ogromno materiala o nesreči, zato sem začel iskati fotografije zaprtega območja 30 kilometrov okoli reaktorja številka 4,« je opisoval. »Zatem sem na klubskem sestanku, nekaj tudi zaradi prepoznavnosti našega mladega kluba, ki ga ni nihče jemal resno, to tudi predlagal. Sprva so me imeli za norega, nič novega, nakar je začela ta ideja tudi druge vse bolj in bolj intrigirati.«

Dan po 33. obletnici černobilske jedrske nesreče so trije prijatelji krenili iz Ljubljane, prevozili Slovenijo in nadaljevali do Kijeva. To sta bili dve etapi po 850 kilometrov. »Vse je šlo gladko. Pravzaprav se je edina težava pripetila šele na strogo varovani ukrajinski meji,« se je spominjal Damir. Med kontrolnima točkama, ki so ju varovali do zob oboroženi vojaki, mu je namreč ven vrglo varovalko, pa ne le enkrat, kar petkrat! »Naposled sem moral svojo stoenko na ukrajinsko ozemlje kar ročno potisniti,« je
image
Stoenke so lepo brnele in skoraj brez vsakršne težave opravile dolgo vožnjo do Černobila in nazaj.
dejal Damir, kar je ledeno hladne obraze varnostnih organov le omehčalo in tudi na široko nasmejalo. »Pa saj smo se tudi mi režali,« se še danes smeji Damirju.

Njihove stojke, kot jim pravijo, so se jih sicer usmilile in so razen omenjenega ves čas prav zdravo brnele. Zadnja etapa od Kijeva do zaprtega območja je bila dolga 100 kilometrov.

Rešili svet, le sebe ne

Danes živi v Černobilu približno 3000 delavcev, ki delujejo na območju, kjer so tudi naši trije pustolovci, ko so se znašli pred spomenikom, imenovanem Tisti, ki so rešili svet, samo obstali. Spomenik je namreč posvečen gasilcem s postaje 28, ki so prvi prihiteli na kraj nesreče ter prejeli tolikšni odmerek radioaktivnega sevanja, da so že nekaj dni zatem umrli. Še več, posvečen je tudi gasilcem postaje 1, ti so se javili, da krenejo pod reaktor, ročno zaprejo ventile, izpraznijo prostore, polne vode, in preprečijo še drugo eksplozijo, ki bi, kot pravijo, domala vso Evropo prelevila v puščavo.

Damir, Meris in Sašo v tistem niso vedeli, ali jih preveva bes, žalost ali neskončna hvaležnost. Parkirali so pred novim sarkofagom reaktorja številka 4. Kar niso mogli verjeti, da prevladuje tako nizka radiacija. Nakar so osuplo izvedeli, da so takoj po nesreči vsenaokoli odstranili kar 30 centimetrov podlage, rešili so svet, le sebe ne.
image
Parada naših stoenk na zaprtem černobilskem območju

»Nikogar ni, vse je zaraščeno, narava je prevzela mesto v svoje roke,« je Damir doživeto razlagal o kraju Pripjat, v katerem je pred nesrečo živelo 49.000 prebivalcev. Kraj, ki je bil mišljen kot mesto sanj, je bil zgrajen šele 1970. Prebivalstvo so nemudoma razselili, nosečnicam pa ukazali umetno prekinitev nosečnosti. »'Nekaj se je zgodilo na elektrarni,' so jim dejali,« je pripovedoval Damir. »Vzemite denar, najnujnejšo obleko, izključite elektriko, zaprite okna in pustite hrano za hišne ljubljenčke, že čez nekaj dni se boste vrnili,« se je glasilo navodilo.

Skoraj 50.000 ljudi se ni nikoli več vrnilo. So se pa zato, po prevoženih 3952 kilometrih, naši trije zaljubljenci v kragujevške konjičke. Domov so prišli prepolni vtisov, brez sicer nekega popolnega zaključka, a tudi obsojanja. »Največji vtis je zagotovo naredil spomin na vse tiste, ki so preprečili še večjo katastrofo, vse pa plačali s svojim življenjem,« je strnil Damir Horvat, ponosen na stoenke, »ki so bile resnično kos nalogi«! 
image
Vožnja mimo zloglasnega reaktorja
Deli s prijatelji