AKTIVNO ŽIVLJENJE

FOTO: Premagal raka in sedel na kolo

Objavljeno 08. november 2018 18.35 | Posodobljeno 08. november 2018 18.39 | Piše: Drago Perko
Sašo Menoni pred 13 leti začel boj z zahrbtno boleznijo. Društvo Onkoman: Tudi bolniki lahko aktivno živijo.
Dobrovoljni Sašo Menoni FOTOGRAFIJE: Danilo Kesić
LJUBLJANA – Pravijo, da smo moški drugačna bitja, ki neradi pokažemo svojo bolečino, solze. Pravijo tudi, da smo močni povsod, le pri skrbi za sebe ne. »Le tam pozabljamo, da je zdravje najpomembnejše, in marsikdo je to spoznal na lastni koži, velikokrat tudi prepozno. Kar naenkrat ni nujnih rokov, ni panike in nervoze. Rak nam je ustavil čas in ponudil priložnost, da najdemo srečo na nadaljnji poti. Srečo v sebi, ki je pri vsakomur drugačna in unikatna,« pa v en glas povedo v Društvu Onkoman, kjer opozarjajo, da se da po bolezni aktivno živeti in ukvarjati s športom.

Po bolezni zrelejši

Tudi 27-letni Sašo Menoni iz Vitomarcev pri Ptuju je onkoman in eden iz deseterice, ki je nedavno kolesarila iz Ljubljane v Koper. »Dal sem vse od sebe, moje kolo ni bilo najbolj primerno,« nam uvodoma pove Sašo, ki pa mu je uspelo. Vztrajal je in se boril. Tudi življenje ga je tega naučilo. »Ko smo prišli na cilj, so bili občutki fenomenalni, nepozabni. Drugo leto spet peljemo,« je jasen Sašo, ki o svoji izkušnji govori odkrito, jasno. To je del njega, naredilo ga je zrelejšega. »Morda res,« pripomni na naše pametovanje, češ, po bolezni pa zdaj drugače gledate na življenje. »Recimo, da mi v podzavesti res vse lažje teče,« nam da nekako prav, potem pa pove, da se morda pri svojih 14 letih sploh ni zavedal, kako resne zdravstvene težave ima. Prepričan je, da je zavoljo mladosti lažje usvojil enega od slalomov svojega življenja.
Pravočasno odkrivanje bolezni
Akcijo je še najbolje povzel podpredsednik društva Onkoman, Matej Pečovnik, ki je tudi sam uspešno prebolel raka na limfnem sistemu: »Z eno besedo onkomantastično! Bil je prisoten občutek, da z vsakim obratom pedala pomagam nekomu obrniti njegovo zgodbo na oddelku na pozitivno stran. Pot je bila takšna, kot je zdravljenje raka. Na trenutke strma, deževna, hladna, vetrovna, ampak na koncu nas je pričakal sonček. Prepričan sem, da je tudi zdravljenje takšno, in če se bolezen odkrije pravočasno, je velika verjetnost, da bo na koncu sonček. Naše poslanstvo je, da opozarjamo, da smo veseli in da naredimo razliko tam, kjer jo lahko in zmoremo. Zame je to enkraten projekt, ki ga je treba ponoviti.«
image
DANILO KESIC Na cilju v Kopru

»Sam sem premagal raka na medenici, kjer so mi odkrili tumor,« začne svojo zgodbo. »Bil sem športnik, igral sem nogomet pri ptujski Dravi,« pove. Potem so se iznenada pojavile bolečine v hrbtenici. Sprva so menili, da je ukleščen kak živec. »To so bile grozne bolečine. Komaj sem jih premagoval. Potem se je vse preselilo še na nogo, šepal sem. To je bil drugi znak, da nekaj ni v redu. Niti sedeti nisem mogel. Če sem že sedel, sem bil povsem zvit,« opiše zametke bolezni, potem so sledili detajlni pregledi. »Bolj ali manj sem to sprejemal kot navodila, s katerimi so me pošiljali od zdravnika do zdravnika. Da je situacija resna, pa mi je postalo jasno ob pogledu v oči staršev,« nadaljuje Sašo, ki je hitro opravil prvo kemoterapijo, sledilo je še obsevanje. »Vse skupaj me je uničilo in razstavilo na prafaktorje,« ne skriva podrobnosti Sašo, ki se je z boleznijo boril leto dni. »Potem sem zmagal. Ko je bil že konec, pa konca ni bilo. Postopoma se je vse postavilo na svoje mesto. Vrnil sem se v normalno življenje, v šolo ... Sem pa bil povsem brez moči. Prej je prišel do nogometne žoge tisti, ki je bil 30 metrov proč od nje, kot pa jaz, ki sem bil oddaljen dva metra. Z veliko garanja mi je uspelo, da sem se vrnil na solidno raven,« opiše svojo izkušnjo.

Da je za njim velika preizkušnja, ga opominjajo tudi redni kontrolni zdravniški pregledi. Sprva so bili na mesec in pol, potem na tri, pa na šest mesecev, zdaj je pri zdravniku po letu in pol. »Ko sem začel po bolezni hoditi ven, so bili odzivi ljudi mešani. Eni so me gledali, eni spraševali, nekateri so se ob meni celo zjokali. Precej čustveno je bilo ... Zdaj tega ni več. Živim. Če pa lahko komu s svojo zgodbo ali nasveti pomagam, toliko boljše,« poudari Sašo, ki pravi, da ni stvari, ki bi ga lahko razjezila. »Pa tudi ne more biti tako hudo ali slabo, da ne bi moglo biti slabše,« nas še pouči Sašo, ki vsako prosto minuto nameni športu. Ni izbirčen, na meniju pa se znajdejo tenis, kolesarstvo, fitnes in ribolov. 
Deli s prijatelji