DIETA

FOTO: Prekmurec Simon shujšal za 100 kilogramov!

Objavljeno 20. maj 2019 19.33 | Posodobljeno 20. maj 2019 19.35 | Piše: Oste Bakal

Še pred šestimi leti je tehtal 190 kg. Zdaj hodi v gore in teče na maratonih.

Simon Sreš je tehtal skoraj 200 kilogramov. FOTOGRAFIJE: osebni arhiv
BELTINCI – Kdor že kakšnih deset let ni videl Simona Sreša, ga dandanes ne bi prepoznal. Tako kot ga ni prepoznal njegov lastni stric, ko ga je srečal pred nekaj leti. Pri 52-letnem Prekmurcu namreč ni več sledi o njegovih nekdanjih kilogramih, kar skoraj 200 se mu jih je nabralo, in o nekdanjemu načinu nezdravega življenja.
image
Zmagovalec v boju s kilogrami je pretekel tudi istrski maraton.

Nekoč nesrečni debeluh, ki se je komaj premikal in v katerega so ljudje odkrito buljili, kar ga je zelo bolelo, se je odločil prekiniti ta začarani krog, ki ga je silil v obup. Uspelo mu je! Njegova tehtnica že šest let kaže 88 kilogramov in Simon tako lahko živi svoje sanje – teče maratone, osvaja najvišje vrhove in počne tisto, kar mu narekujeta duša in telo.
 

Pivo je bilo njegov kruh


Zagotovo bi tudi sam sebe zelo težko prepoznal. »Če bi mi takrat, ko sem imel okoli 190 kilogramov, kdo rekel, da bom pri 50 letih lahko tekel, in to celo maratone, mu ne bi verjel. Ko si tako debel, namreč ne moreš početi čisto nič in ves čas imaš visok pritisk in te vse boli, hrbet, sklepi, vse telo ... Moje življenje je bilo obupno. Vse se je vrtelo okoli domačega kavča pa službe in potem spet kavča, televizije, popivanja s prijatelji, čipsa in cigaret, pivo sem imel kot za nekakšen tekoči kruh. Če sem se odpravil v hribe, je bilo to pravo mučenje in me je še ves teden vse bolelo. V službo sem moral hoditi peš, ker me kolo ni držalo,« pripoveduje.
image
Ko je shujšal, je lahko skočil v tandemu s padalom.

V tistem obdobju se mu je ponoči velikokrat sanjalo, da je suh, a sta potem, ko se je zbudil, veselje zamenjala žalost in obup. Vendar se je iz tistega začaranega kroga, ko je nekontrolirano jedel vse najbolj nezdrave stvari po vrsti, od preveč mastnega in slanega do preveč mesa, testenin, krompirja, slanih prigrizkov in obvezno sladkarij, vendarle izvil. Kako mu je to uspelo?
image
Dandanes se loteva maratonov in ultratrailov.

»Težko in zelo dolgo je trajalo. Leto 2005 je bilo zame prelomno. Tako obupno slabo sem se počutil zaradi teže, da sem moral nekaj narediti. Noben debeluh ni prav srečen s svojimi kilogrami in ves čas sem se neuspešno boril proti njim. Potem sem se nekega dne odločil, da tako ne gre več naprej in da hočem živeti drugače. Nekje sem prebral, da če si nekaj močno želiš, tudi dobiš, v neki reviji sem naletel na ločevalno dieto ...«
 

Hitrega hujšanja ni


In tako se je začelo. Najprej se je popolnoma odrekel alkoholu in cigaretam in v prvih treh mesecih s pomočjo ločevalne diete izgubil 25 kilogramov. »To se mi je zdelo pravi čudež, da končno ena od vseh diet, ki sem jih že preizkusil, deluje. A to je bil šele začetek, hujšanje se je namreč potem zaustavilo. V vseh teh letih sem ugotovil, da hitrega hujšanja ni in da so vse reklame in propaganda o čudežnih metodah eno samo nakladanje. Potreboval sem šest let, da sem s 190 kilogramov shujšal na 88. Hitrega hujšanja ni,« opozarja.
image
Simon Sreš je tehtal skoraj 200 kilogramov. FOTOGRAFIJE: osebni arhiv

Pri tem je tudi poudaril, da je hujšanje pravzaprav še najlažje, veliko težje je vzdrževati težo. »Ko kile izginevajo, si navdušen, ko pa se vse skupaj upočasni, pride kriza. In to več kriz! Takrat moraš vztrajati na poti in ne smeš obupati. Ves čas moraš o tem premišljevati in slediti cilju. Moj edini cilj je bil, da shujšam. Pomembno je tudi, da ne razmišljaš o tem, kot da si na dieti, ampak naj to postane način življenja. In da najdeš neko aktivnost, ki te veseli. Neko odvisnost moraš imeti, pa čeprav je to tek, a je vendar veliko boljša od hrane,« razloži naš sogovornik.
 

Pleza po Dolomitih


Simon Sreš je danes torej čisto drug človek. Bolj so mu kopneli kilogrami, lepše in bolj polno je postajalo zanj življenje in bolj dostopni vsi cilji in vrhovi, ki jih je hotel osvojiti. »Prekmurec sem, a že od nekdaj rad hodim v hribe. Zdaj so moje vse slovenske gore, pa tudi čez mejo grem rad, v Dolomite. Za mano je Slovenska planinska pot, rad pa grem tudi po feratah,« pove. Tako se je lotil že najzahtevnejših ferat, torej zelo zahtevnih zavarovanih plezalnih poti, kot so tiste v Vevnici (Via della Vita), v Cjajniku, v Železni Kapli, trenutno naskakuje Spodnji Plot na Zelenici. Odločil se je tudi za kanček adrenalina in skočil v tandemu s padalom ter na bungee jumpingu.
V službo sem moral hoditi peš, ker me kolo ni držalo.


Najbolj pa se je našel v teku. Najprej je samo malo poskusil, to je bilo pred tremi leti, zdaj pa gre skoraj na vse maratone in tako imenovane traile, od ljubljanskega maratona in maratona Radenci do najdaljšega, ultramaratona Celje–Logarska dolina, ki je dolg kar 75 kilometrov.
88
kilogramov tehta zdaj, ko je šest let hujšal z ločevalno dieto.


»Super se počutim! Nič več me ne boli vse, nihče več grdo ne gleda za mano, živim polno in aktivno! Včasih sem samo čakal, da je dan šel mimo mene, danes se veselim vsakega novega. Srečen sem! Pot ni bila lahka, a lahko rečem, da se z vztrajnostjo lahko doseže vse,« nam še zaupa Simon. 
Deli s prijatelji