FOTO: Po zraku frčale motorke, padel je rekord

KOČEVJE – Sveta jeza je pred leti popadla skupino kočevskih glasbenikov (z dolgo kilometrino), ko je aktualni župan dr. Vladimir Prebilič nekoliko podvomil o primernosti njihovega nastopa na občinskih prireditvah, ker da znajo »samo žagati«.
»V redu, gospod župan, vaš odklon bomo znali obrniti v drugo smer,« se spominja Igor Rančigaj, ki je skupaj s Simonom Šego in Markom Vovkom tvorec svetovnega prvenstva v metanju motorke.

Nihče v mestu ob Rinži, še najmanj pa tamkajšnje Društvo za turizem, rock, rekreacijo in relaksacijo (trojica so njegovi člani), namreč ni pričakoval, da bo obrobna prireditev kot spremljevalka Kočevske rock scene kmalu obnorela te kraje – letos že šestič.

In zakaj ravno svetovno prvenstvo? »Med drugim zelo rad obračam liste Guinnessove knjige, v kateri mrgoli na ducate bizarnih rekordov. Aha, sem si dejal. Poletno rockovsko dogajanje domačih bendov bomo nadgradili z motorko, in sicer tako, da jo bomo metali. In pri tem tekmovali, pa še žurersko se bomo imeli. Prihodnje leto organizirajmo prvo svetovno prvenstvo,« je Simonova pobuda padla na plodna tla.

Sporočilna nit prvenstva je vseskozi ista: motorna žaga je vendarle orodje teh krajev, ki ga bo treba še bolj prijeti v roke, po drugi strani pa glede na brezposelnost in odliv lesne mase metanje žag lahko razumemo tudi kot tihi protest.

Nekako v to smer je šlo šesto tekmovanje v popoldanskih urah, s kvalifikacijami. Dvaintrideset silakov (mednje se je pogumno vrinila Tina Sevnšek) je imelo na asfaltnem igrišču s tribunami in osrednjim metalnim prostorom, nasutim s peskom, izdatno podporo 1500-glave množice. Kdo bo najdlje zalučal 9,45 kilograma težko, sicer odsluženo motorno žago?

»Tudi moje spadajo v to skupino, a so, če je treba, še uporabne. Niti sam ne vem, kaj točno me je rinilo k tej vrsti zbirateljstva. Nekdo mi je nekoč prinesel eno žago, potem drugo … Tako se je začelo. Z leti sem nabral pravi zaklad, trenutno jih imam doma 250 različnih. Ameriška, izdelana v Italiji, ima letnico 1952,« je kolekcijo 20 žag firbcem ves čas razkazoval Denis Vidmar iz okolice Senožeč.

»Pri metu moraš držati zgolj njeno ohišje, pri tem si lahko pomagaš z obema rokama, izmet pa mora biti opravljen z eno roko. Seveda jo suneš takrat, ko začutiš, da si najbolj pripravljen,« je koristne nasvete delil Roman Zupančič, glasbenik in še vedno balkanski in evropski rekorder med veterani v skoku v višino, svojčas pa je nizal vrhunske rezultate v atletski kraljevski panogi, deseteroboju. »Utrgani Kočevci smo naredili še eno utrgano prireditev. Sicer pa, to bo večer, ko bosta kraljevali sila in pamet,« ni dvomil rocker Roman.

Izločilni boji so določili osmerico mišičnjakov, ki se je pred polnočjo v treh serijah podala na lov za novi, pred dvema letoma doseženi svetovni rekord Danijela Đukarića (Srbija). Žago je zalučal malce dlje kot deset metrov. »Napel bom mišice, a bo težko, saj je konkurenca izenačena,« je med ogrevanjem dejal visoki mišičasti Kočevec, 33-letni Denis Sevnšek, gozdarski tehnik, vsestranski rekreativec, ki je imel najdaljši met v kvalifikaciji (9,84 metra).

Ko je žaga tudi v prvem krogu finala švignila 10,35 metra daleč, je ljudstvo ponorelo. »Denis, vrzi jo še dlje, vsaj za centimeter izboljšaj rekord,« so bili neučakani pred drugim nastopom. V domačem matadorju sta se prebudila moč in jeza, v topli noči jo je vrgel 10,37 metra daleč, ko se je z novim svetovnim rekordom zakopala v pesek. Za njim sta se, tako kot v predtekmovanju, uvrstila Tadej Hribar in Andrej Kostevc. »Denis, ti si car,« ga je s ta pravo motorko kot nagrado objel Rančigaj, ki se je tokrat s Prebiličem pomeril v metanju metle. »Vabila za tekmovanje že zdaj pošiljamo za drugo leto, zato pričakujemo udeležbo ne le bratskih orjakov iz balkanskih držav (šest jih je tokrat prišlo iz Bosne in Hercegovine), ampak tudi pogumnežev iz Evrope. Seveda bomo poskušali našo prireditev v tem času pripeljati na strani Guinnessove knjige rekordov,« obljublja Rančigaj.