JEZERSKO
FOTO: Ovce na striženje, planšarji pa na flancate
Na 61. Ovčarskem balu na Jezerskem kar 12.000 obiskovalcev. Jezersko-solčavska pasma tudi na avstrijskem Koroškem in drugod po Evropi.
Odpri galerijo
Robi Kaštrun in Tihomir Milič Rebolj sta prava mojstra za kuhanje žgancev in masunjeka. FOTO: Janez Kuhar
ZGORNJE JEZERSKO – Čeprav ovce po navadi s planin pridejo septembra ali še celo pozneje, na Jezerskem po tradiciji na drugo avgustovsko nedeljo prirejajo ovčarski bal. Letos so ga pripravili že 61., ogledalo pa si ga je okrog 12.000 ljudi. Med obiskovalci, ki so prišli od blizu in daleč, je bila skupina 50 rejcev drobnice iz Lesadrtala v Avstriji, ki jih je vodil Anton Knotc, dobri prijatelj Janeza Smrtnika, enega največjih rejcev drobnice na Jezerskem. Rejcev ovac je danes na Jezerskem sicer še 15.
Glavni organizator letošnjega bala je bilo Gostišče ob Planšarskem jezeru, sodelovali pa so še Turistično društvo Jezersko, Kulturno-umetniško društvo Jezersko, Društvo rejcev ovac jezersko-solčavske pasme in Prostovoljno gasilsko društvo Jezersko. Vrhunec letošnje prireditve sta bila vračanje drobnice s planine in predstavitev nekdanjega življenja in dela na planini ter drugih opravil, povezanih z ovcami in volno. Danes so ovce jezersko-solčavske pasme razširjene po vsej Sloveniji in avstrijskem Koroškem, posamezne črede pa redijo tudi drugod po Evropi.
Običaj je bil, da je gospodinja pred odhodom na planino ovčjo čredo poškropila z blagoslovljeno vodo, pastir pa je dejal: »Bog nam dej gosto trav'co rast, sveta Neža pa naj nam pomaga jarce past'.«
Jezersko, ki je po vzreji avtohtone pasme jezersko-solčavskih ovac znano že od leta 1850, ima ovco celo v občinskem grbu. Prireditev ima zato velik pomen pri ohranjanju tradicije. Kot je povedal Aleš Petek, organizator 61. ovčarskega bala, je njihov glavni namen, da stari običaji ne bi šli v pozabo.
»V teh dneh se na planinah v okolici Jezerskega pase še okoli 420 ovac,« pravi Janez Smrtnik, po domače Kovkov, in dodaja, da jih je danes tam bolj malo, večina jih ima na paši na pašnikih okrog doma. Pred desetletji, ko so domačini večinoma živeli od ovčereje, pa jih je bilo na Solčavskem in jezerskih planinah še na tisoče. Dodal je, da se je število ovac v zadnjem letu na Jezerskem povečalo, in upa, da v prihodnje rejci ne bodo imeli težav z volkovi.
Po prihodu v dolino so ovce zaprli v ogrado, kjer so počakale na striženje. Prikaz striženja je za obiskovalce eden najzanimivejših, letos sta se dela vešče lotila Janez Smrtnik in Domen Matk. Videli smo tudi postopek pridobivanja ovčje volne, od krtačenja in predenja do končnega pletenja nogavic. Franci Polajnar je prikazal krtačenja volne, cvirnala jo je in na kolovratu predla Mija Murovec, pletenje nogavic in drugih volnenih izdelkov sta prikazali Lonca Šavs in Sabina Karničar, polstenje pa Vesna Misjak. Program sta domiselno povezovala Jezerjana Maša Karničar in Primož Šenk.
Kot sta povedala Robi Kaštrun in Tihomir Mirčič Rebolj, sta letos skuhala masunjek iz več kot sto litrov sladke in kisle smetane. Iz več kot 150 kilogramov moke so pripravili okusne flancate, cvrla jih je družina Nartnik, kakršne so dobili pastirji, ki so prišli jeseni v dolino. Kot pravi Olga Tičar, so jih doma čakale žene, mame, dekleta, skratka gospodinje, ki so jih sprejele s sveže ocvrtimi flancati. Bili so čisto vroči, kot je bilo pričakovanje po vnovičnem snidenju ob vrnitvi. Seveda pa takšna prireditev ne more mimo brez tradicionalne narodno-zabavne glasbe. Za prijetno razpoloženje in uvod v prireditev ob Planšarskem jezeru so poskrbeli ansambel Jutro, ki ga sestavljajo Tobija in Marko Smrtnik ter Luka Benedičič, pa Otroška folklorna skupina Rageljce iz Ribnega pri Bledu, ki jih vodita Anja Kristan in Martina Osterman-Stritih, in Veseli svatje.
Vrhunec etnografsko-turistične prireditve je bilo vračanje drobnice s planine. FOTO: Janez Kuhar
Glavni organizator letošnjega bala je bilo Gostišče ob Planšarskem jezeru, sodelovali pa so še Turistično društvo Jezersko, Kulturno-umetniško društvo Jezersko, Društvo rejcev ovac jezersko-solčavske pasme in Prostovoljno gasilsko društvo Jezersko. Vrhunec letošnje prireditve sta bila vračanje drobnice s planine in predstavitev nekdanjega življenja in dela na planini ter drugih opravil, povezanih z ovcami in volno. Danes so ovce jezersko-solčavske pasme razširjene po vsej Sloveniji in avstrijskem Koroškem, posamezne črede pa redijo tudi drugod po Evropi.
Na planino okoli sv. Petra
Scenarij za ovčarski bal je okoli leta 1955 napisal domačin, pred desetimi leti umrli Venčeslav Krč, predstavlja pa stare običaje ob jesenskem prigonu drobnice v dolino. Jezerski ovčarji so odšli na planino okoli svetega Petra, to je okrog 29. junija.Običaj je bil, da je gospodinja pred odhodom na planino ovčjo čredo poškropila z blagoslovljeno vodo, pastir pa je dejal: »Bog nam dej gosto trav'co rast, sveta Neža pa naj nam pomaga jarce past'.«
Jezersko, ki je po vzreji avtohtone pasme jezersko-solčavskih ovac znano že od leta 1850, ima ovco celo v občinskem grbu. Prireditev ima zato velik pomen pri ohranjanju tradicije. Kot je povedal Aleš Petek, organizator 61. ovčarskega bala, je njihov glavni namen, da stari običaji ne bi šli v pozabo.
Bela s črno solzo
»Naša ovca je lepa,« pravijo jezerski pastirji. »Je bele barve, okoli oči pa ima značilno črno solzo. Jezersko-solčavska ovca je del naše naravne in kulturne dediščine. Z veseljem jo varujemo in ohranjamo.« Ime je dobila po krajih Jezersko in Solčava, kjer je bila reja najbolj množična in najbolje organizirana, in je ena od slovenskih avtohtonih pasem. Po odlikovanjih na mednarodnih razstavah živine v drugi polovici 19. stoletja je jezersko-solčavska ovca postala znana tudi v širši okolici, zato so plemenske ovne kupovali tudi rejci iz Tirolske in Bavarske.
»Naša ovca je lepa,« pravijo jezerski pastirji. »Je bele barve, okoli oči pa ima značilno črno solzo. Jezersko-solčavska ovca je del naše naravne in kulturne dediščine. Z veseljem jo varujemo in ohranjamo.« Ime je dobila po krajih Jezersko in Solčava, kjer je bila reja najbolj množična in najbolje organizirana, in je ena od slovenskih avtohtonih pasem. Po odlikovanjih na mednarodnih razstavah živine v drugi polovici 19. stoletja je jezersko-solčavska ovca postala znana tudi v širši okolici, zato so plemenske ovne kupovali tudi rejci iz Tirolske in Bavarske.
Aleš Petek iz Gostišča ob Planšarskem jezeru je imel roko nad Ovčarskim balom. FOTO: Janez Kuhar
»V teh dneh se na planinah v okolici Jezerskega pase še okoli 420 ovac,« pravi Janez Smrtnik, po domače Kovkov, in dodaja, da jih je danes tam bolj malo, večina jih ima na paši na pašnikih okrog doma. Pred desetletji, ko so domačini večinoma živeli od ovčereje, pa jih je bilo na Solčavskem in jezerskih planinah še na tisoče. Dodal je, da se je število ovac v zadnjem letu na Jezerskem povečalo, in upa, da v prihodnje rejci ne bodo imeli težav z volkovi.
Po vrnitvi v dolino na striženje
Na osrednjem prizorišču ob Planšarskem jezeru so prikazali stare običaje, ki jim še posebno pristnost dajejo stara jezerska govorica in oblačila iz tistih časov. Jezerski gruntar Jože Meglič z družino je pričakal planšarje, ki so čez poletje pasli ovce na visokogorskih pašnikih, majerico, ki jim je tam kuhala in stregla, ter lovca, ki je ovce varoval pred zvermi. Ob njihovem pomenku smo spoznavali, kako so živeli naši predniki. Volna je imela v tistih časih velik pomen za domačo preskrbo z oblačili in je bila skromen, vendar pomemben vir zaslužka domačinov.15 rejcev ovac je danes še na Jezerskem.
Jezerski gruntar Jože Meglič z družino je pričakal planšarje, majerico in lovca. FOTO: Janez Kuhar
Po prihodu v dolino so ovce zaprli v ogrado, kjer so počakale na striženje. Prikaz striženja je za obiskovalce eden najzanimivejših, letos sta se dela vešče lotila Janez Smrtnik in Domen Matk. Videli smo tudi postopek pridobivanja ovčje volne, od krtačenja in predenja do končnega pletenja nogavic. Franci Polajnar je prikazal krtačenja volne, cvirnala jo je in na kolovratu predla Mija Murovec, pletenje nogavic in drugih volnenih izdelkov sta prikazali Lonca Šavs in Sabina Karničar, polstenje pa Vesna Misjak. Program sta domiselno povezovala Jezerjana Maša Karničar in Primož Šenk.
Za mesojede jagenjčki, za vegetarijance sir
Tudi kulinarična ponudba ovčarskega bala je bila v znamenju ovac, saj so na žerjavici pekli jagenjčke in odojke, vegetarijansko usmerjeni jedci pa so pokušali ovčji, kozji in kravji sir različnih slovenskih sirarjev. Domačini so poskrbeli še za nekaj značilnih tradicionalnih jedi, kot so masunjek, kislo mleko, klobase, ajdovi žganci in kislo zelje, vse pa so skuhali na odprtem ognju. Ponudili so tudi domačo gibanico in kremšnite.Letos sta strigla Janez Smrtnik z Jezerskega in Domen Matk iz Robanovega kota. FOTO: Janez Kuhar
Kot sta povedala Robi Kaštrun in Tihomir Mirčič Rebolj, sta letos skuhala masunjek iz več kot sto litrov sladke in kisle smetane. Iz več kot 150 kilogramov moke so pripravili okusne flancate, cvrla jih je družina Nartnik, kakršne so dobili pastirji, ki so prišli jeseni v dolino. Kot pravi Olga Tičar, so jih doma čakale žene, mame, dekleta, skratka gospodinje, ki so jih sprejele s sveže ocvrtimi flancati. Bili so čisto vroči, kot je bilo pričakovanje po vnovičnem snidenju ob vrnitvi. Seveda pa takšna prireditev ne more mimo brez tradicionalne narodno-zabavne glasbe. Za prijetno razpoloženje in uvod v prireditev ob Planšarskem jezeru so poskrbeli ansambel Jutro, ki ga sestavljajo Tobija in Marko Smrtnik ter Luka Benedičič, pa Otroška folklorna skupina Rageljce iz Ribnega pri Bledu, ki jih vodita Anja Kristan in Martina Osterman-Stritih, in Veseli svatje.
