ANEKDOTE

FOTO: Kranjski zdravnik napisal recept za tople spodnje hlačke

Objavljeno 11. september 2018 18.57 | Posodobljeno 10. september 2018 19.49 | Piše: Primož Hieng
Božidar Fajdiga je rad dajal tudi praktične nasvete. Zgodbe o njegovem delu so prerasle v anekdote.
Razstava o kranjskem zdravniku FOTO: Primož Hieng
KRANJ – Sredi prejšnjega stoletja v Kranju ni bilo človeka, ki ne bi poznal dr. Božidarja Fajdige (1887–1966). Zdravnik, ki je dobra štiri desetletja imel svojo ambulanto na današnjem Glavnem trgu, je ostal zasidran v spominu starejših Kranjčanov. Še več: zgodbe o delu z bolniki in njegovem zanimivem značaju so prerasle v anekdote, ki so bile pred leti zbrane v knjižici. Na začetku 90. let so potomci dr. Fajdige opremo iz zdravnikove ambulante podarili Gorenjskemu muzeju, ta pa je v mestni hiši pripravil zanimivo razstavo predmetov in medicinskega pribora. Avtorica razstave in kataloga je mag. Monika Rogelj.

Dr. Fajdiga je zaradi svojega poklica in odnosa do ljudi postal kranjska legenda, pravi Rogljeva: »Meščani so ga spoštovali in cenili kot izjemnega zdravnika, ki je pacientom znal dati tudi kakšen nemedicinski nasvet. Čeprav ni bil ravno priljudnega značaja, so ga zaradi predanosti zdravniškemu delu vzeli za svojega. Ob njegovih burnih odzivih so se ga ljudje včasih tudi malo zbali, vendar so vedeli, da so bili njegovi komentarji vedno dobronamerni.«

image
Zdravnikova torba FOTO: Primož Hieng

Dr. Božidar Fajdiga je v mestu delo zdravnika opravljal od sredine dvajsetih do sredine šestdesetih let 20. stoletja, v različnih državah in družbenih sistemih. Kot splošni zdravnik se je srečeval z raznovrstnimi zdravstvenimi težavami, ki so bile tudi posledica drugačnega načina življenja in spremenjenih socialnih razmer.

Rodil se je 23. decembra 1887 v Novem mestu in tam preživel otroštvo, poroča mag. Monika Rogelj: »Njegov oče Ignacij Fajdiga (1850–1929) je bil doma iz okolice Šentvida pri Stični. Bil je gimnazijski profesor matematike in fizike in je poučeval na gimnazijah v Novem mestu, nato v Ljubljani in nazadnje v Kranju. Poročil se je z Marijo Fačini (1850–1883), s katero sta imela štiri otroke, vendar so trije sinovi umrli že v zgodnjem otroštvu, odrasla je le hči. Po ženini smrti se je poročil s Palmiro Simunič (1863–1959) iz Novega mesta, potomko Uskokov. Zakoncema se je rodilo osem otrok, tri hčere in pet sinov. Drugi otrok in najstarejši sin je bil Božidar, s krstnim imenom Teodor. Božidar Fajdiga je ljudsko šolo obiskoval v Novem mestu in gimnazijo v Ljubljani. Družina se je leta 1907 preselila v Kranj, kjer je bil oče do leta 1924 ravnatelj gimnazije.« Božidar Fajdiga je po gimnaziji leta 1905 začel študirati medicino. V študijskih letih je opravil obvezno služenje vojaškega roka in je bil leta 1909 šest mesecev bolničar pri 97. infanterijskem (pehotnem) polku v Trstu. Drugi del vojaške službe je opravil v času stažiranja v letih 1912 in 1913 kot zdravnik asistent v vojaški bolnišnici v Innsbrucku.

Iz lekarne brez zdravil

Ena od anekdot pravi, da je bolnica potožila zdravniku zaradi prehlada. Z receptom se je odpravila v lekarno. Tam pa je lekarnarica ugotovila, da ji je Fajdiga predpisal tople spodnje hlačke, ne pa zdravil, saj je očitno ugotovil, da njene težave povzročajo prelahkotna oblačila.

Po študiju je ostal na Dunaju in od 5. junija 1912 do 1. avgusta 1914 delal kot sekundarij in asistent v bolnišnici Wieden v četrtem dunajskem okraju. Delal je na kirurgiji, dermatologiji in ginekologiji. Pozneje so mu vsi predstojniki oddelkov napisali zelo dobra priporočila, v katerih so ga opisali kot zavzetega, sposobnega zdravnika.

Rogljeva je zapisala, da je moral mladi zdravnik z izbruhom prve svetovne vojne svoje medicinsko znanje in komaj pridobljene izkušnje takoj uporabiti v najtežjih vojnih razmerah. Pot ga je med drugim vodila v taborišča v Sibiriji, kjer so se soočali s težkimi življenjskimi razmerami, ki sta jih narekovala sibirska pokrajina in revolucionarno dogajanje v Rusiji. Takoj po vrnitvi iz Sibirije 13. septembra 1920 se je, tik pred plebiscitom, za kratek čas pridružil borcem za severno mejo na Koroškem.

»Po vrnitvi domov je dr. Božidar Fajdiga takoj opravil državni izpit, predpisan za zdravnike, ki so opravljali naloge znotraj javnega zdravstva,« pravi mag. Monika Rogelj. »Decembra 1920 je nastopil prvo samostojno službo in je postal okrožni zdravnik v tedanjem zdravstvenem okrožju Trata pri Škofji Loki. Po treh letih je poklicno pot nadaljeval v Kranju, kjer je bil z 18. marcem 1924 imenovan za okrajnega zdravnika. To službo je opravljal vse do druge svetovne vojne.«

image
Božidar in Olga Fajdiga s hčerjo Darjo leta 1924 FOTO: Gorenjski muzej

Ob začetku vojne je moral kot okrajni sanitetni referent okupacijski oblasti predložiti natančen življenjepis in vso potrebno dokumentacijo o svojem preteklem delu. Še naprej je opravljal sanitetno službo in delal v zdravniški ordinaciji. Takoj leta 1941 je začel sodelovati s partizani. Poleti 1942 je bil izdan, 2. avgusta je bil priveden v zapore v Begunjah. Mesec pozneje je bil konfiniran in poslan v Nemčijo, kjer je v okolici Berlina do konca vojne zdravil nemške vojake.

Po vrnitvi domov je v novi jugoslovanski državi pod novo oblastjo in v spremenjenih družbenih razmerah takoj nadaljeval delo v ambulanti. Opravljal je še vrsto drugih del, med njimi cepljenja, in sprejemal ustrezne ukrepe ob pojavu nalezljivih bolezni. Te naloge je opravljal do leta 1952, ko je oblast začela uvajati novo organizacijo javnega zdravstva.

Poleg uradniške funkcije okrajnega zdravnika je imel svojo zasebno ambulanto in je bil v prvi vrsti in predvsem zdravnik praktik. Ko so se zasebne ambulante morale umakniti javni zdravstveni službi, se je dr. Božidar Fajdiga upokojil in prenehal opravljati javne funkcije, vendar je v svoji ambulanti še vedno sprejemal bolnike. Umrl je 20. decembra 1966. Ob slovesu so njegovi stanovski kolegi med drugim zapisali, da je bil dr. Fajdiga zdravnik iz strasti.
Meščani so ga spoštovali in cenili kot izjemnega zdravnika, ki je pacientom znal dati tudi kakšen nemedicinski nasvet.
Deli s prijatelji