KAR NA TLEH

FOTO: Kosti posiljene deklice v cerkvi burijo duhove

Objavljeno 19. maj 2019 11.30 | Posodobljeno 19. maj 2019 09.36 | Piše: Oste Bakal

Posmrtni ostanki mučenice ne spadajo na tla božjega hrama, menijo farani. Z mariborske nadškofije sporočajo, da tovrstne relikvije niso neobičajne.

To naj bi bili posmrtni ostanki dekleta, ki so jo posilili in umorili Turki. FOTO: Oste Bakal
JERUZALEM – Čudovite vinorodne hribčke s številnimi znamenitostmi, vinotoči, kapelicami in križi v Jeruzalemu dopolnjuje cerkev Žalostne Matere božje, zgrajene leta 1652. Poimenovali so jo po podobi na glavnem oltarju; original naj bi prinesli križarji ali romarji iz izraelskega in palestinskega Jeruzalema v 13. stoletju. Na desnem stranskem oltarju je slika papeža Urbana II., začetnika križarskih pohodov. V 12. stoletju, ko je na tem območju deloval nemški križarski red, je slovenski Jeruzalem dobil svoje ime, ki mu zaradi energetskih silnic, prekrasnih razglednih točk in romarske cerkvice upravičeno rečejo nebeški kraj. V bližini cerkve je Babji klanec, kjer so domačinke davnega leta 1664 premagale turško četo, ki se je vračala iz boja pri St. Gothardu – Monoštru na Madžarskem.

Dovolj ena tiha maša

No, dandanes, v 21. stoletju, številne obiskovalce motijo dobro vidne človeške kosti, ki so za zadnjo klopjo za vernike. Domačinki Suzana Kolbl in Janja Šafarič ne moreta razumeti, da so posmrtni ostanki kar na tleh. Kot pravi Šafaričeva, naj bi po trditvah poznavalcev šlo za kosti dekleta, ki so ga posiljevali in na koncu umorili turški osvajalci. »Človeške kosti v cerkev na ta način ne spadajo, vsakega človeka je treba dostojno pokopati. Duša je že ob smrti odšla v nebo, zdaj je nujno, da se fizično odstrani še telo oziroma kosti, se jih dostojno pokoplje. Dovolj je le ena tiha sveta maša,« je prepričana Šafaričeva. Vpraša se, kje je pieteta in zakaj se mladi izogibajo cerkvi. Naši sogovornici sta prepričani, da zaščitene relikvije, denimo v stekleni vitrini, nikogar ne bi motile, a če so človeške kosti kar na tleh, je to sramota za cerkev in groza za obiskovalce, tudi turiste. »Ob takšni svinjariji Jeruzalem, hrib s svetim imenom, turistično ne more ustrezno zaživeti,« še poudarita sogovornici, ki ju moti okras ob osrednjem oltarju pri vhodnih vratih, kjer so uokvirjeni otroški prstki.

Ostanki mučenice

Z mariborske nadškofije so nam odgovorili, da glede kosti v cerkvi v Jeruzalemu ni nič narobe, da so to pač posmrtni ostanki, ki jih krščanstvo časti. O tem naj bi nas prepričali vsi zgodovinarji in muzejski kustosi s tega območja. Kristjani so od začetka krščanstva častili ostanke mučencev, pozneje pa tudi drugih svetnikov, torej so kosti dekleta iz Jeruzalema ostanki mučenice. Pogosto so kristjani pripisovali relikvijam svetnikov čudodelno moč in jih s tem povzdigovali v nekakšne magične predmete.
O relikvijah govori tudi Sveto pismo, njihova neposredna čudodelnost je opisana že v Stari zavezi. Že Mojzesova postava na mnogih mestih govori o vplivu, ki jih imajo predmeti, če se jih je človek samo dotaknil. V Novi zavezi pa je v evangeliju opisan primer, kako se je žena samo dotaknila Jezusove obleke in ozdravela.

Za cerkvene dostojanstvenike z mariborske nadškofije prav tako naj ne bi bilo nič narobe s prstki ob osrednjem oltarju.

Kaj so relikvije?

Beseda relikvije izvira iz latinske reliquiae, kar pomeni ostanki. So torej posmrtni ostanki blaženega ali svetnika, njegov osebni predmet. Izraz poznamo tudi v laičnem svetu, naj gre za znane osebnosti ali ljudi iz vsakdanjega življenja, ko z vsem spoštovanjem ohranimo neki predmet svojih dragih, ki nam vsakič, ko ga pogledamo ali vzamemo v roke, obudi spomine nanje. Relikvije svetnikov shranjujemo v sarkofagih, urni iz stekla ali relikviariju.
Deli s prijatelji