IVANA KOBILCA

Eh, kaj bo to, ko je vse tako belo!

Objavljeno 25. junij 2018 21.21 | Posodobljeno 25. junij 2018 21.22 | Piše: Primož Hieng
Tako je rekla kuharica, ko ji je Ivana Kobilca pokazala sliko belih vrtnic, s katerimi se je tako trudila. V Narodni galeriji je na ogled prva pregledna razstava njenih del.
Ob prenovi Narodne galerije so začasno preselili tudi Kofetarico. FOTO: NARODNA GALERIJA
Razstava del Ivane Kobilca, ki so jo v sredo, 20. junija, odprli ob 100-letnici Narodne galerije, je prav gotovo najlepši poklon slikarkinemu več kot 46-letnemu likovnemu ustvarjanju. Na prvi pregledni razstavi opusa v zadnjih štirih desetletjih je na ogled okoli 140 del iz vseh slogovnih obdobij in žanrov. Priljubljenim slikam, kot sta Poletje in Kofetarica, so se zdaj pridružile umetnine, ki so skoraj neznane širši javnosti, vse skupaj pa odsevajo slikarkino ustvarjalno moč in raznolike vplive evropskih umetnostih središč, Dunaja, Münchna, Pariza, Sarajeva in Berlina. Razstava bo na ogled do 10. februarja 2019.

Ženska v moškem poklicu

»V Narodni galeriji smo med pripravami na razstavo odkrili nove podatke o njenem življenju in delu. Evidentirali smo več kot 350 del, popisali nove lastnike njenih slik, na umetninah in okvirjih smo izvedli konservatorsko-restavratorske posege in pregledali številne dokumente. Veliko novih dognanj črpamo iz zasebnih pisem, ki jih je Ivana Kobilca pošiljala domačim in smo jih pridobili šele pred kratkim,« pravita avtorja razstave Mateja Krapež in Jure Mikuž.

Ivana Kobilca se je rodila 20. decembra 1861 v Ljubljani kot drugi otrok Marije in Jakoba Kobilce. V zakonu so se jima rodili še Marija, Josip in Fani. Osnovno in meščansko šolo je obiskovala pri uršulinkah, ker je bila nadarjena za risanje, je hodila dvakrat na teden vadit k Idi Künl, hčerki slikarja Pavla Künla. Nastalo je okrog 200 risb, ki jih je Ivana pozneje uničila; ohranila se je le kopija Matere božje. Ko je bila stara 16 let, je spremljala očeta po opravkih na Dunaj ter si ogledovala galerije in slikarske razstave. V svojih spominih pravi: »Najraje bi bila ostala kar na Dunaju, toliko lepega in novega sem tam videla. In takrat sem zatrdno sklenila, da postanem slikarica. Že pri uršulinkah v Ljubljani me je veselilo risanje.«

Ivana Kobilca spada med prve ženske moderne dobe, ki se jim je uspelo uveljaviti v tradicionalno moškem poklicu. Večino življenja je preživela v tujih velemestih: po Dunaju je študirala v Münchnu in živela še v Parizu, v Sarajevu in Berlinu, od koder se je v Ljubljano vrnila šele ob začetku prve svetovne vojne. Ključna študijska leta je preživela v bavarski prestolnici, kjer se je od temnega ateljejskega realizma obrnila k svetlejšim francoskim zgledom. V burnem pariškem in skoraj idiličnem sarajevskem času se je posvečala tudi slikanju na prostem, v Berlinu in Ljubljani pa cvetličnim tihožitjem.

Dobre kritike za dober denar

Jeseni 1881 je odpotovala v München in se zaradi pomanjkljivih spričeval lahko vpisala le na šolo za umetno obrt. Že naslednje leto je postala učenka prof. Aloisa Erdtelta, slikarja portretov in žanrov. Pri njem se je učila sedem let in po zgledu Erdtelta, ki je slikal dekliške glave, tudi sama naslikala Holandsko dekle. V marcu 1888 je dokončevala Kofetarico, ki je polna spominov na holandsko 17. stoletje. Z njo se je simbolično zaključil slikarkin münchenski temni čas.

image
Razstava slik Ivane Kobilca je bila na ogled na ljubljanski realki od 15. do 22. decembra 1889. FOTO: Digitalna knjižnica Slovenije

Marca 1888 se je prvič javno predstavila na razstavi v Künstlerhausu na Dunaju s tremi deli: s Holandko, Citrarico in z dvojim portretom. »Časopisne kritike niso bile slabe, vendar sem pisala še dr. Mutherju, ki je bil takrat konservator in vodja kraljevega bakropisnega kabineta v stari pinakoteki, in sem ga prosila, naj mi odkrito pove svojo sodbo o mojih slikah na razstavi. Hitro mi je odpisal; pisal mi je, da je videl moji sliki že pred razstavo in da se mi v tehniki še vedno pozna učiteljev vpliv, da pa bosta samostojen okus in individualnost prišla sama po sebi, ko bom dozorela. Končno me je povabil, naj ga kmalu obiščem v bakropisnem kabinetu. Muther je bil neverjetno ljubezniv, prijazen in dvorljiv človek, tako da mi je kmalu začel presedati.

Izvedela sem, da talentov ne odkriva in ne forsira zastonj ali iz ljubezni do umetnosti ter da piše dobre kritike za dober denar,« v spominih pove Ivana Kobilca.

Poletje in kritike otrok

Po sedmih letih šolanja je priredila slikarka decembra 1888 prvo samostojno razstavo v Ljubljani. Pozimi 1890 je odšla za tri mesece v Zagreb. Živela je pri družini zgodovinarja Josipa Stareta, ki jo je seznanil s škofoma Strossmayerjem in Račkim, ji našel naročila za portrete in tudi sodeloval pri ureditvi razstave v palači Jugoslovanske akademije na Zrinjevcu. To leto je bilo v življenju Ivane Kobilca zelo delavno. Med počitnicami na Gorenjskem je končala eno svojih najbolj znanih slik. »Dovršila sem svoje Poletje, ki zdaj visi v Narodni galeriji. Dvoje počitnic sem ga slikala po modelih. Vse polno otrok se je gnetlo okrog mene, in ko sem delala, so kritizirali: 'Zdaj pa ni prav naredila! Boš videla, da bo popravila!' Včasih naivne oči presenetljivo dobro vidijo; to človeka skoro jezi. Naša kuharica, ko sem ji pokazala sliko belih vrtnic, s katerimi sem se toliko trudila, je rekla: 'Eh, kaj bo to, ko je vse tako belo!' Pa glej spaka, odtlej se je tudi meni začela zdeti slika vse preveč bela in monotona.«


Jeseni je slikarka odšla na Dunaj in nato v München. Pomladi 1892 je razstavila v pariškem Salonu dve sliki – Poletje in Likarice, ki sta bili laskavo ocenjeni. V francoski prestolnici je Ivana živela samotno in v pismu sestri je obžalovala, da ni prišla v Pariz prej. V Ljubljano se je vrnila leta 1893, naslednje leto razstavljala v Pragi in Dresdnu, sama pa odšla za nekaj mesecev v Firence in se zaradi materine bolezni predčasno vrnila.

Franc Jožef želi kupiti avtoportret

Okoli leta 1895 je nastal prvi Avtoportret, ki ga je slikarka skupaj s portretno študijo mlade Parižanke poslala na razstavo v Budimpešto. Ob tej priložnosti je hotel cesar Franc Jožef za budimpeško galerijo odkupiti njen avtoportret. Ker ni bil na prodaj, so odkupili Parižanko. Na povabilo sarajevskih prijateljev se je 1897. preselila v Sarajevo, da bi izdelala portret nadškofa dr. Josipa Stadlerja in tam ostala osem let. V marcu 1899 je izdelala portret škofa Strossmayerja, ki ga je naročil župan Ivan Hribar.

V januarju 1903 je končala veliko alegorično kompozicijo Slovenija se klanja Ljubljani, ki je bila marca na ogled v veliki dvorani Mestnega doma v Ljubljani. Za evangeličansko cerkev v Sarajevu je naredila fresko Kristus na Oljski gori. To je bilo njeno zadnje delo v Bosni. Zaradi materine bolezni se je konec leta 1905 vrnila v Ljubljano in v šolskem letu 1906/1907 poučevala risanje na višji dekliški šoli v Ljubljani. »Večni zvončki in čebulice so se mi prav kmalu priskutili in pobegnila sem jim v Berlin, kjer sem se utaborila pri stavbnem mojstru Schnocku, ki mi je dal na razpolago prijeten atelje. V rodbini sem bila čisto domača in prav dobro se mi je tam godilo.«

Neuresničena želja

V času bivanja v Berlinu je naslikala tudi dve lastni podobi. Zadnji avtoportret s paleto je nastal marca 1914. Zaradi prve svetovne vojne se je dokončno vrnila domov. Stanovala je pri sestri Mariji na Cankarjevem nabrežju. Živela je osamljeno med številnimi spomini in spominki. »Zdaj slikam po malem portrete pa cvetlična tihožitja. Zelo nerada se ločujem od svojih slik, vedno jih preurejam in prestavljam in mislim, kakšen okvir bi dala napraviti kateri. Slikarija je vendar nekaj lepega … Rada imam te svoje sličice, ki me spominjajo na vsak hip prejšnjih lepih časov,« je obujala spomine.

image
Dekle v naslonjaču, levo, desno Poletje, slika, ki jo je Ivana Kobilca prodala Narodni galeriji že leta 1925. FOTO: PRIMOŽ HIENG

Konec novembra 1924 je bila v Jakopičevem paviljonu razstava umetnin. Razstavljenih je bilo pet slikarkinih del. Septembra in oktobra 1925 se je Kobilca v Jakopičevem paviljonu predstavila s štirimi portreti. Samo Jutro je omenilo, da javnost spet vidi, kako slikarka obvlada čopič. Leto dni pred smrtjo je za ljubljansko mestno občino naredila portret župana Ivana Hribarja. Od prve samostojne razstave je minilo že mnogo let in slikarka je želela še enkrat zbrati in razstaviti svoj opus. Ostalo je le pri željah. Po težki operaciji je 4. decembra 1926, malo pred svojim 65. rojstnim dnem, umrla.
Deli s prijatelji