CEROV LOG PRI ŠENTJERNEJU – Stranska lesena vrata s ključavnico so že pred leti klonila pred radovedneži, željnimi raziskovanja mogočnih, s kamnom zidanih zidov dvorca Prežek, ki v svoji večstoletni zgodovini skriva številne prigode. Prav tista o popivanju Franceta Prešerna in njegovega prijatelja Andreja Smoleta, ki je bil lastnik gradu med letoma 1833 in 1840, je ime dvorca zapisala v slovensko kulturno zgodovino.
Grad Prežek, ki nosi hišno številko Cerov Log 39, že več desetletij kaže bolj klavrno podobo. Pravzaprav čaka na nekoga, ki bo v močnem zidovju videl prihodnost, zgodbo, ki bi temu podgorjanskemu dvorcu ob vznožju Gorjancev znova vdihnila življenje. »Resda se je pred leti že pojavil investitor, ki je hotel grad odkupiti za simbolično ceno en evro in obvezo, da bo grad obnovil v skladu s smernicami Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), ter obljubo, da bo kak prostor dal v uporabo tudi občini, a posel ni bil sklenjen,« pravi Janez Hrovat, svetovalec za komunalno in cestno infrastrukturo na občini Šentjernej, kjer zdaj pripravljajo mednarodni razpis za prodajo gradu. Predhodno informativno obvestilo o prodaji je že sestavljeno. »Javno zbiranje ponudb bo predvidoma objavljeno maja, do objave pa lahko zainteresirani predstavijo svoje interese, predloge, mnenja in investicijske namere pisno na občino Šentjernej,« doda Hrovat in pojasni, da bodo imeli prednost pri nakupu kupci, ki bodo ponudili najvišjo ceno, objekt obnovili v skladu s smernicami zavoda, ponudili najprimernejše vsebine in tudi delno javno rabo stavbe v protokolarne namene.
In cena?
»Cenilec gradbene stroke je ocenil, da je stavba z zemljiščem vredna 190.000 evrov, če bo kandidatov več, bo pač potrebna licitacija,« pojasni Hrovat in doda, da bi bilo za celotno sanacijo potrebnih par milijonov evrov, tega denarja pa prezadolžen občinski proračun nima. Resda stavba nima veliko pripadajočega zemljišča, a tega ne bo težko odkupiti; gozdovi za njim so v lasti države, travniki pred njim pa v zasebni lasti.
»Če pogledamo na grad Prežek z zgodovinskega oziroma visokokulturnega stališča, ima svojo vrednost, saj je eden redkih manjših renesančnih dvorcev z bogato arhitekturno podobo in detajli. Leta 1942 je bil požgan, a pravzaprav je že drugo svetovno vojno pričakal v zelo slabem stanju. Takratni lastniki Langerji so ga že zdavnaj pustili propadu, med obema vojnama, pa tudi v času avstro-ogrskega cesarstva, so bili namreč davki na takšne stavbe grozljivi in mnogo lastnikov gradov ni moglo vzdrževati, posebno če niso imeli svoje ekonomije,« je pojasnil Tomaž Golob, konservator na novomeški območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. »Čeprav je bila stavba med vojno požgana, je konstrukcijsko gledano v zelo solidnem stanju. Gradnja je kamnita, zidovi so močni in stabilni, dvorec je spodaj obokan, stropi, ki so bili leseni, pa so v požaru pogoreli,« je še dodal. Restavratorjem je po vojni uspelo grad zavarovati z novo streho in ga zaščititi pred popolnim propadom, občina Šentjernej pa je pred nekaj leti s pomočjo ministrstva za kulturo obnovila del strehe na jugovzhodnem delu, ki se je podrl, uredili so tudi odvodnjavanje.
Hrum in šum razposajenih gospodov
»Investitor bi sicer moral ohraniti zunanjo renesančno podobo z baročnimi predelavami, prav tako nosilne zidove, notranjost pa bi bila lahko povsem sodobna, seveda odvisno od vsebine programa, ki bi jo stavbi dal investitor, s katerim bi tudi upravičil vso obnovo. V vsebinskem pogledu so na primer Gorjanci še neizkoriščeni, zgodbo bi lahko našli tudi v bogati kulturni zgodovini tega in okoliških gradov. Tod mimo je hodil tudi Janez Trdina, ki je imel v bližnjem Gracarjevem turnu svojo sobo. Le streljaj od Prežka je grad Vrhovo, kjer se je Valvasor drugič poročil. V bližini so tudi še vidni ostanki manjšega starega srednjeveškega dvora Prežek,« se je v zgodovino ozrl Tomaž Golob.
Če ima torej vsak grad mnogo zgodb, ima Prežek precej sočnih, predvsem iz časov, ko ga je posedoval Andrej Smole. Pravijo, da ga je zapil in so gradič na koncu prodali na dražbi, o tem obdobju pa je dogajanja opisal Janez Trdina zlasti v svojih Sprehodih v Belo krajino. Prešeren se je, kot je zapisal Trdina, pri Smoletu večkrat oglasil, enkrat je ostal celo tri tedne. Da sta imela direndaj, da nikoli takega, je zapisal, pa da je šampanjec tekel scurkoma, v posteljo sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kot kladi in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu čulo do enajstih in tudi do poldneva. »Čez nekaj dni se jima je pridružil še turnski škof, pesnik Anastazij Grün. Zdaj šele se je začela črna vojska. Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči, vsa družina je govorila; takih norcev grad še ni videl! Za srečo je trajalo samo tri dni. Ko je Turnski odrinil, sta morala Prešeren in Smole razsajati sama,« je zapisal Trdina. Eden od zidov naj bi nosil Prešernov podpis, ki pa ga že zdavnaj ni več. Morda pa se skriva pod ometom, kdo ve. In morda bi prav na tej zgodovini dvorec pod Gorjanci dobil nove temelje za prihodnost.
