LASTNIŠKI DELEŽI

Center za pomoč propada zaradi občine

Objavljeno 12. maj 2019 13.44 | Posodobljeno 12. maj 2019 13.44 | Piše: Tomica Šuljić

Po 15 letih še niso določeni lastniški deleži v centru za zdravljenje odvisnikov nad Izolo. Največjega sodišče prisodilo občini, ki pa ni hotela podpisati niti uporabnega dovoljenja.

Vrednost objektov in zemljišča naj bi bila vsaj dva milijona evrov. FOTO: Marko Feist
IZOLA – Zgodbe o javno-zasebnih partnerstvih na sončni strani Alp redko doživijo razcvet, kot je zaželen od ideje in osnutka naprej: primer mariborskih radarjev ali nedovršenih Stožic sta le dva najbolj razvpita, ki jima ni uspelo zaživeti v polnem sijaju.
image
Vrednost objektov in zemljišča naj bi bila vsaj dva milijona evrov. FOTO: Marko Feist

Med takimi projekti, ki so plod javnega in zasebnega vložka, pa je tudi Terapevtski center za zdravljenje odvisnikov v Cetorah nad Izolo (naprej: center), ki je deloval slabo desetletje; zdaj pa mogočne sezidane stavbe že dolgo samevajo, rastlinjak – v katerem so si nekdanji odvisniki gojili zelenjavo – je prerasel plevel. Posest, velika več kot dva hektara, je sicer čudovito zgledno urejena, zasajena z oljkami in vinogradom ter obdana s kamnitimi škarpami.
 

Dobro so se razumeli z domačini


Center je nastal kot odgovor na problematiko odvisništva od prepovedanih drog, v prvi vrsti heroina, ki med slovensko mladino pustoši že desetletja. Administrativna enota občine Izola je aprila 2004 gradbeno dovoljenje izdala trem strankam: občini Izola, društvu Drevo življenja (DDŽ) in zasebnemu investitorju – graditelju in lastniku zemljišča, ki ni želel biti imenovan v članku. Pojasnil je, da je v projektu sodeloval od začetka od leta 2003 pa do leta 2014 in da si ne želi več preglavic, kot jih ima. Teh pa je ogromno!

Drugi dve začetni stran(k)i sta bili izolska občina od časa, ko jo je vodila Breda Pečan, ter DDŽ, ki ga je zastopal – Peter Bossman. Slednji je takrat na Obali deloval kot družinski zdravnik, čigar
pacienti so bili tudi nekateri odvisniki. »Začeli smo, a ni prav steklo. Bilo je veliko povpraševanja, toda nismo imeli dovolj kadrov. Škoda,« pravi danes Bossman, ki ga je kariera kmalu zatem odnesla v politiko in je pozneje tudi sam postal župan sosednjega Pirana.
image
Na začetku je društvo Drevo življenja predstavljal poznejši piranski župan Bossman. FOTO: Leon Vidic

V centru je strokovna ekipa skupaj s prostovoljci sprejemala odvisnike in jih zdravila, prijavljali so se na razpise, dobili denar od ministrstva ter lokalnih občin iz razpisov. A projekt z dobrim namenom se je sfižil še v času županovanja Pečanove, ko so se začele težave.

Lokacija centra je na obrobju vasice Cetore nad Izolo. Okolje je podeželsko, center pa je kak kilometer oddaljen od hiš. Leta 2006 so zgradili dve tretjini centra in usposobili bivanjske prostore; istega leta so že sprejeli uporabnike. Po izpovedi staršev, ki so imeli otroka na zdravljenju, so se okoliški prebivalci in stanovalci centra dobro razumeli in nikoli ni bilo kakšnih incidentov.

Na posestvu pa so uporabniki (daleč od mestnih skušnjav) vzpostavljali svojo abstinenco od drog in se učili dela na kmetiji.
Toda še isto leto so pod županjo Pečanovo nastopile prve resne težave: društvo je na Upravno enoto Izola podalo vlogo za uporabno dovoljenje, čemur pa je občina nasprotovala zaradi domnevnih odstopanj pri gradnji oziroma pri namembnosti notranjih prostorov. Upravna enota je naložila, da se mora gradbeno dovoljenje uskladiti z dejanskim stanjem: načrti so bili popravljeni, a občina jim vse do danes ni hotela podpisati vloge za spremembo.
image
Rastlinjak je zarasel plevel. FOTO: Marko Feist

Tudi ocene vlaganj v objekt so se razlikovale – celo o tem, koliko je zgrajenega, niso bile enotne. Stranke se namreč ob podpisu pogodbe niso mogle dogovoriti, kakšen bo dejanski lastniški delež vsake od njih – to so pustile za obdobje po končani gradnji oziroma ko bo znana končna vrednost investicije.
 

Odklopili vodo in elektriko


Potem ko je Pečanovo zamenjal Tomislav Klokočovnik, je občina začela svoje interese zagovarjati tudi na sodišču; centru pa je kazalo vedno slabše. V takratnih medijih je bilo moč prebrati namigovanja, da si je Klokočovnik v centru zamislil medicinski center, a tega ni bilo; resda pa je vijugasta in ozka pot navkreber na Šared sila neprimerna za reševalna in interventna vozila.
so sprejeli prve odvisnike.


Po opustitvi tega scenarija so občinski svetniki prišli na zamisel (in jo sprejeli na seji!), da bi v prostore lahko – ob odvisnikih – namestili otroke s posebnimi potrebami; a tudi ta ideja ni padla na plodna tla, saj bi lahko bili otroci v bistveno neenakopravnem položaju v primerjavi z odvisniki, pa še stroka je ostro nasprotovala taki združitvi. Še ena od novejših opcij bi bila dom za ostarele – torej marsikaj drugega kot to, zaradi česar je bil center dejansko zgrajen.
image
Nekdanja župana Klokočovnik in Pečanova sta se razšla z društvom in odvisniki. FOTO: Tomi Lombar

Prostori so vmes vedno bolj samevali; po naših podatkih so vodo in elektriko odklopili leta 2014, v (takrat že zapuščene) objekte centra naj bi večkrat vlomili. Gradbeni inšpektor je vmes celo izdal odločbo, s katero je odredil »odstranitev neskladnih objektov v zgrajenem kompleksu«, kar pa se na srečo (še) ni prišlo.

A tovrstni zapleti okoli kompleksa, vrednega nekaj manj kot dva milijona evrov, so dejansko opozorilo za tiste, ki bi utegnili nasesti na čereh nedorečenih partnerstev z občinami.
Ne bi rušili
Iz občine Izola so sporočili, da so jim oktobra lani na sodišču prisodili 69-odstotni lastniški delež, da pa sodba še ni pravnomočna, saj presoja poteka na višjem sodišču v Kopru. O načrtih na občini še ne želijo govoriti do razrešitve osnovnih premoženjskopravnih vprašanj, so pa zapisali: »Občina bo naredila vse, da rušitve objekta Društva drevo življenja ne bo, s končnim ciljem, da bi po ureditvi lastniških razmerij objekt vendarle služil javnemu interesu.«


Župani se namreč spreminjajo, in to ne zgolj v Izoli – s tem pa se tudi projekti in cilji. Ujetnik v danem primeru ostaja društvo, ki nima več centra za izvajanje svoje dejavnosti, saj sta jim bili leta 2014 izklopljena voda in elektrika po odločbi gradbenega inšpektorja. A glede na javni denar, ki je vložen v zaklenjen objekt, so največji poraženci občani oziroma državljani, ki bi objekt potrebovali – Bossman pravi to, kar so spoznali marsikateri starši ob bolezenski odvisnosti svojega otroka: »Potreba je še vedno.« 
Deli s prijatelji