MED

Čebelarji bi morali bolj ceniti svoj med

Objavljeno 05. februar 2019 08.19 | Posodobljeno 05. februar 2019 08.19 | Piše: Primož Hieng

Strokovno združenje profesionalnih čebelarjev vodi Boris Seražin. Glavna problema sta zatiranje bolezni in prilagajanje na klimatske spremembe.

Domači med je podcenjen. FOTO: Primož Hieng
LJUBLJANA – Večji slovenski čebelarji so pred dvema letoma ustanovili Strokovno združenje profesionalnih čebelarjev, ki danes šteje že 60 članov. Poudarjajo, da se vsak dan srečujejo s problemi, ki manjših čebelarjev ne prizadenejo.

image
V Strokovnem združenju profesionalnih čebelarjev je zdaj 60 članov. FOTO: Primož Hieng

Za predsednika združenja je bil izvoljen Boris Seražin, ki je oblikoval vodstveno skupino in se zavezal k doseganju zastavljenih ciljev: »Naša želja je sodelovati z vsemi, ki lahko pripomorejo k boljšim razmeram za čebelarjenje in doseganju boljših rezultatov na tem področju. Vsekakor ugotavljamo, da je bilo kar sedem slabih čebelarskih letin zapored uničujočih, in da nam pri preživetju razdrobljenost čebelarstva nič ne pomaga.«

Poklicni čebelarji imajo skupaj 16.000 panjev, v njihovi oskrbi pa je skoraj 15 odstotkov slovenskih čebel. Z njimi pridelajo povprečno 400 ton medu na leto, kar ob normalni letini, ko je pridelek 2000 ton, pomeni skoraj 25 odstotkov vsega medu v Sloveniji. Povprečno število panjev na člana v združenju je 298. Člani so profesionalci, ki od čebelarstva živijo in imajo tudi svoje zaposlene.

image
Povprečno število panjev na člana v združenju je 298. FOTO: Primož Hieng

»Glavna problema večjih čebelarjev sta nedvomno zatiranje čebeljih bolezni in prilagajanje čebelarjev na klimatske spremembe. Potem so tukaj še izkoriščanje pašnih virov, težave, s katerimi se večji čebelarji srečujemo pri razvoju profesionalnega čebelarstva, torej nakup opreme, prevoznih sredstev, ureditev primernih prostorov za dejavnost in panjski sistemi in seveda tudi problem ekonomske učinkovitosti profesionalnega čebelarstva,« pravi predsednik Strokovnega združenja profesionalnih čebelarjev Boris Seražin.

Še posebno izpostavlja problem cene medu pri čebelarjih na eni strani in v trgovinah na drugi. Pravi, da profesionalni čebelarji obiskujejo tudi kolege v sosednjih državah: »Prav povsod, kamor pridemo, ugotovimo, da je odkupna cena za kakovosten domači med v podobnem razponu kot pri nas. Razlike so zanemarljive. Kako je potem mogoče, da med iz istih držav pride na naše police po nižji prodajni ceni od nakupne? Na to vprašanje bi bil zanimiv odgovor urada za varno hrano!

image
Domači med je podcenjen. FOTO: Primož Hieng

Podobno paradoksalno je stanje na slovenskem tržišču. Vsako poletje in zgodaj jeseni se na tržišču pojavi obilica čebelarjev, ki želijo konkurirati cenam uvoženega medu. Cene svojega proizvoda postavljajo točno med cene takšnega medu. S tem kupcu sporočajo, da je prav vseeno, ali kupi med pri čebelarju ali pa se odloči za nakup pri veletrgovcu, za katerega je urad za varno hrano potrdil, da je povsem varen (seveda je, saj čebel niti od daleč ni videl).

Po drugi strani pa so naši trgovci ugotovili, da se primerna cena za slovenski med začne med 12 in 19 evri za kilogram. Po toliko ga namreč (z redkimi izjemami) prodajajo na trgovskih policah. Zato se upravičeno sprašujemo, zakaj čebelarji na domu tako zelo podcenjujemo svoje pridelke. Profesionalni čebelarji smo se odločili, da pregledamo, kako si konkuriramo različni udeleženci na trgu.«

image
Boris Seražin, predsednik Strokovnega združenja profesionalnih čebelarjev FOTO: Tina Ramujkić

Ključni razlog za podcenjevanje pridelka od čebelarjev samih je v naslednjem razmišljanju: »Če bom podražil ceno svojega medu, ne bom več toliko prodal.« In res to načeloma drži, vendar samo do takrat, ko sosed ugotovi, da smo postavili višjo ceno od njegove, in da je 'neumno', če tudi on ne zahteva enake cene. Nato tudi sosed podraži med. »Tako imamo čez nekaj časa vsi višjo ceno,« poudarja Seražin.

V medsebojnih pogovorih čebelarjev se pojavljajo težnje, da bi morali vsi imeti isto ceno. »Na to lahko samo odgovorimo, da to sploh ni možno – v prvi vrsti je to kartelni sporazum in nezakonit,« opozarjajo poklicni čebelarji.

image
Poklicni čebelarji pridelajo skoraj 25 odstotkov vsega medu v Sloveniji. FOTO: PrimoŽ Hieng

»Obenem je takšen dogovor hudo neuporaben. Če bi imeli vsi isto ceno, bi eni čebelarji prodali med že 10 dni po točenju (in potem vso zimo izgubljali kupce), drugi pa ne bi mogli prodati svojega pridelka. Ekonomska pravila določajo, da mora biti cena pridelka tem višja, kolikor manj ga je, in tem nižja, kolikor več ga je. Mi pa dodajamo, da mora biti cena medu tako visoka, da ga zmanjka šele maja naslednje leto. Vsakemu čebelarju, ki mu zmanjka medu že prvega septembra, lahko mirno rečemo, da ga je prodal prepoceni – in zaslužil manj, kot bi lahko. Vendar ni naredil finančne škode samo sebi, temveč tudi drugim čebelarjem.«

Poklicni čebelarji imajo skupaj 16.000 panjev, v njihovi oskrbi pa je skoraj 15 odstotkov slovenskih čebel.

V nasprotju z nekaterimi čebelarji pa trgovci težijo k čim višjemu dobičku, kar je popolnoma logično. »Zato jim je seveda v interesu, da ceno medu dvignejo na čim višjo raven,« menijo čebelarji. »Prav to so v sezoni 2017, ko domačega medu ni bilo, naredili z uvoženim medom. Cene kakovostnega medu v trgovskih verigah se zdaj gibljejo med 12 in 19 evri za kilogram. S tem je prodaja v trgovinah jasno padla, saj je razlika v ceni med medom domače proizvodnje, kupljenem pri čebelarju, in medom na trgovski polici postala prevelika.«

60 članov šteje društvo.

Trenutno stanje je torej takšno, da je med na trgovskih policah precenjen (glede na stanje prodaje med čebelarji), domači med čebelarjev pa podcenjen. »Trgovci zdaj čakajo na odziv čebelarjev – ko jih bomo dohiteli, bodo tako spet podražili med na policah,« je sklenil Boris Seražin, predsednik Strokovnega združenja profesionalnih čebelarjev.
Deli s prijatelji