STUDENEC

Blagoslovil studenec in voda je stekla

Objavljeno 17. maj 2018 17.56 | Posodobljeno 17. maj 2018 17.59 | Piše: Primož Hieng
Ključne besede: Studenec Hum
Večni žegnani studenec je na levem bregu reke Savinje v Jagočah pri Laškem; izvira izpod Huma, zajeli pa so ga med gradnjo južne železnice.
FOTO:
Današnjo podobo je studenec dobil leta 1906, ko ga je uredilo tedanje olepševalno društvo. Postavili so kapelico, uredili izvir in v polkrogu zasadili smreke, ki so zamenjale prvotni nasad belih brez. Nato so restavrirali kužno znamenje na Šmihelu, na levem bregu Savinje so postavili kopalne ute in vztrajno popravljali razvaline starega gradu Tabor. Vedno bolj ozeleneli Hum so prepredli s potmi z razglednimi točkami, s klopmi in mizicami ter zaščitnimi ograjami na nevarnih delih.
Na prvi tretjini vzpona na Hum je brivski mojster Blaž Zupanc uredil razgledno ploščad, ki so jo Laščani imenovali po njem – Blaževa skala. V olepševalnem društvu so delovali tako nemški kot slovenski tržani. Sprva so bili člani trgovci, gostilničarji in obrtniki, vselej pa tudi župani in uslužbenci trške občine. Kako tesno sta bila občinski odbor in olepševalno društvo povezana in prepletena, dokazuje tudi nastanek domoznanske zbirke oziroma laškega muzeja. Uradno je bil muzej ustanovljen marca 1907, za javnost pa je bil odprt julija 1910.
Po legendi je mimo usihajočega studenčka v Jagočah pri Laškem peljala pot nekega duhovnika in njegovega spremljevalca. Trpela sta strahotno žejo, voda pa je curljala le po kapljicah. Takrat je duhovnik s kratko molitvijo in križem blagoslovil studenec; voda je nemudoma pritekla v obilnem curku. Zato se ta studenec še dandanes imenuje žegnani studenec.
Žegnani studenec v Jagočah je v bližini termalnega zdravilišča Thermana Laško, ki je na izjemni lokaciji, v objemu narave, ob sotočju rek Savinje in Rečice. Je pravi raj za igro, oddih in sprostitev tako rekoč v središču Slovenije, 11 kilometrov od priključka na avtocesto Maribor–Ljubljana v Celju.
image
FOTO:

Krepčilne lastnosti laških zdravilnih vrelcev so poznali že rimski legionarji, v srednjem veku so se sem vračali misijonarji in tu so perice zajemale toplo vodo za svoje žehte. Tople vrelce so ljudje v Laškem že dolgo poznali, saj je tam sneg hitro skopnel. Med gradbenimi deli za zdajšnje toplice so naleteli na trdnejše zidove, ki bi utegnili biti iz časov, ko je cvetela antična Celeja. V 19. stoletju je zraslo mondeno letovišče avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa. Laško ohranja bogastvo preteklosti z novim termalnim centrom, kjer ustvarja presenetljive podobe sedanjosti in oazo odličnega počutja.
Mesto Laško je omenjeno že v 13. stoletju. Znani alkimist Thyrneisen je vrelce opisal v svojih raziskavah že leta 1572. Sistematično se jih je lotil med gradnjo železniške proge šele inženir Rödel. Od septembra 1852, ko je zemljišče kupil, do maja 1854, ko je slovesno odprl kopališče, je minilo komaj dvajset mesecev. Trije vrelci so dobili imena Cesarjev vrelec ter Frančev in Jožefov vrelec. Poleg stavbe z bazenom je Rödel preuredil bližnji mlin in zgradil razkošno vilo.
image
FOTO:

Skoraj sto let pozneje, leta 1953, je bil ustanovljen Zavod za medicinsko rehabilitacijo Laško. Z razvojem medicine so balneoterapijo postopoma vključili v postopke fizikalne oziroma rehabilitacijske medicine, ki so osnova današnjega zdravljenja. Naravni zdravilni dejavnik je voda s temperaturo od 32 do 35 stopinj Celzija. 
Deli s prijatelji