VLADO GRLICA

Asterixa izdali sočasno s Francozi

Objavljeno 08. oktober 2019 12.53 | Posodobljeno 08. oktober 2019 12.53 | Piše: Ciril Gale

Graffit je največja slovenska stripovska založba, izdala je več kot 800 različnih publikacij.

»Vsako besedičenje o tem, da za nas komercialnost ni pomembna, je neresnično.« FOTO: OSEBNI ARHIV
V devetdesetih letih so se pojavile napovedi, da je strip obsojen na izginotje. Naklada periodike in knjig je začela korenito padati, tudi stripovske izdaje so skoraj izginile iz kioskov.
image
Simpatični kavboj Lucky Luke

V Sloveniji je knjižni trg že tako ali tako majhen, zato je bilo ukvarjanje z založništvom stripa zelo tvegano. Ljubitelji devete umetnosti poznajo Strip-art-nico Aleksandra Buha, tržiška Učila že več let uspešno izdajajo albume najbolj cenjenega avtorja Hergéja o junaku Tintinu, nekoliko manj sta znana celjska založba Risar in njen mesečnik Strip bumerang. Pravi stripovski založniški čudež pa ima sedež v Izoli, kjer domuje Desk (Graffit), največja slovenska stripovska založba, ki jo vodi Vlado Grlica.
Naklada periodike in knjig je začela korenito padati, tudi stripovske izdaje so skoraj izginile iz kioskov. V Sloveniji je knjižni trg že tako ali tako majhen, zato je bilo ukvarjanje z založništvom stripa zelo tvegano.


»Rodil sem se 1966. v Kopru, ker takrat še ni bilo bolnišnice v Izoli. Torej lahko domnevate, da sem zaveden Izolan. Zame zanesljivo velja rek: 'Da se spraviti Izolana iz Izole, toda Izole iz Izolana ne.' Sklepate lahko torej, da trenutno ne živim v Izoli. Namreč, v srednjo šolo sem prišel v Ljubljano in tu tudi ostal. Najprej šola in študij,« se je kratko predstavil Vlado Grlica, direktor najuspešnejše slovenske stripovske založbe Desk (Graffit). Čeprav izdaja še druge publikacije, smo se osredotočili predvsem na stripovske albume.
Želeli smo mlade (prevajalce, op. a.), da bi ujeli duha generacije, toda tako dobre, da bi konkurirali starim uveljavljenim mačkom.


Nato je še dodal: »Pozneje pa lažje delo v prestolnici (v tistih časih je bil že drugi telefonski priključek uspeh, avtocesta pa je bila samo od Razdrtega do Vrhnike) in na koncu družina. Na začetku podjetništva sem s kolegoma najprej napisal prvi računalniški priročnik. Pozneje sem jih izdal še nekaj in kmalu postal pravi založnik. Najprej računalniški priročniki, pozneje leposlovje za mlade in odrasle, na koncu pa še stripi in priročniki za dom. Ja, tako smo širili založniški program.«
različnih naslovov so izdali pri založbi.


Ste kot otrok prebirali stripe?
Seveda sem bral stripe. V bistvu ne poznam nikogar iz moje družbe, ki jih ne bi.

Katere in zakaj?
Pravzaprav sem prebral vse, toda moj daleč najljubši je bil Alan Ford.

Vaša otroška leta je torej zaznamoval strip, ki je bil v tistih letih na vrhu priljubljenosti čtiva za otroke in mladino. Velja to tudi za vaša otroka?
Otroka sta tipična. Punca niti ni posebna ljubiteljica stripov. Pravzaprav je še nisem videl s stripom v roki. Fant pa jih ima zelo rad in prebere skoraj vse, kar mu pride pod roke. Kmalu potem, ko je začel samostojno brati, se je vedno »po naključju« v bližini znašel kak strip. Na žalost samo v srbščini. Prvi ga je najprej pritegnil Lucky Luke. Žal današnjim generacijam srbski oziroma hrvaški jezik nista tako domača. Toda sin se je vseeno prebil skozi prve albume. Zdaj si redno kupuje stripe.

Kako je sploh potekal začetek vašega stripovskega založništva?
Na Slovenskem knjižnem sejmu sem srečal kolega Borisa Permeta in mi je predlagal, da bi začela izdajati stripe. Nisem bil prepričan, da je to dobra ideja, saj je bila stripovska kultura v Sloveniji najverjetneje na dnu. Toda najina ljubezen do stripa je pretehtala in odločil sem se tvegati. Najprej z Iznogudom in Lucky Lukom, ker takrat Asterixa še nismo mogli kupiti. Lastniške pravice med dediči v Franciji še niso bile urejene. Takoj pa, ko so vse uredili, smo začeli izdajati albume z najslavnejšim Galcem. Malo prej tudi albume z Garfieldom – s štirinožnim ljubiteljem lazanje in TV-daljinca. Garfielda smo začeli izdajati, ker nam je osebno najbližje in je obenem tip, ki privablja mlade bralce. Zavedali smo se, da bo treba najprej vzgojiti te, saj je med ljubitelji zevala luknja, ko ni bilo rednega izdajanja slovenskih stripov oziroma jih niti ni bilo več iz nekdanjih jugoslovanskih republik.
image
Strip o najslavnejšem Galcu

Kako ste lahko konkurirali velikim založnikom?
Konkurence se nismo bali. Med drugim smo stavili na izbor kakovostnih prevajalcev. Želeli smo mlade, da bi ujeli duha generacije, toda tako dobre, da bi lahko konkurirali starim uveljavljenim mačkom. Zato smo se obrnili na francoski inštitut v Ljubljani. Tam so nam predlagali Mitjo Ronerja in Kristino Šircelj. Ravno takrat sta končala študij. Prvi njun strip je bil Iznogud. Ne bi mogla dobiti ničesar težjega. Toda prevedla sta ga z odliko. Tudi z veliko pomočjo urednika Borisa Permeta. Pozneje se jima je pridružila Špela Žakelj, tudi izjemna prevajalka.

Kakšen je bil odmev na vaše publikacije?
Da gre za kakovostne stripe in tudi dobre prevode, so že pri prvih dveh albumih Iznoguda opazili tudi knjižničarji ter nam zanju podelili zlato hruško kot nagrado za najboljše delo s področja literature za mlade. Naj še dodam, da so vsi prevodi obeh prevajalcev prejeli omenjeno nagrado. Še danes se včasih spominjamo prvih sestankov, ko smo skupaj prevajali nekatere še posebno zahtevne dele. Ni bilo redko, ko je ena sama sličica zahtevala uro debate.

Strip je (bil) pojmovan tudi kot šund. Vaše mnenje o tem?
S to trditvijo se nikoli nisem strinjal in se na to nisem oziral. Že kot otrok sem ga bral kot enakovredno literaturo. Oznaka šund je iz nekih drugih časov. Odkar sem založnik, strip na splošno te oznake nima več, in se s tem ne obremenjujem.

Kako je bilo na začetku vašega stripovskega založniškega projekta?
ČGP Delo je iz nekih drugih časov. Ko smo mi začeli založništvo, je še obstajalo kot močna založniška hiša različnih periodičnih revij, a stripa ni izdajalo več. Naši začetki segajo v čas, ko nismo imeli konkurence; razen mogoče založbe Didakta, ki je občasno izdajala Asterixa poleg vsega drugega, kar je obsegal njen program. Mi smo bili prvi, ki smo se z založbo Graffit specializirali za strip in smo ga sistematično razvijali in izdajali. Moje vodilo je, da je konkurenca dobrodošla. Sami ne moremo pokriti vsega, kar je vredno izdati. Včasih česa tudi ne želimo ali ne moremo izdati. Smo namreč založba, ki ne prejema nobenih subvencij. Vse, kar izdamo, se mora samo pokriti s prodajo, čeprav smo vsaj deloma krivi, da se danes toliko govori o stripu in da ima nove bralce. Že od prvega dne imamo začrtano pot in vemo, kaj bomo izdajali. Nekaj likov so nam vmes pobrale druge založbe. Bolj zato, ker smo jih pustili za pozneje. Toda skoraj vse, kar smo v prvem letu načrtovali oziroma napovedali, smo realizirali. Nekaj idej pa še imamo v zalogi.

Berete stripe tudi zdaj?
Seveda še berem stripe. Poleg vsega, od revij do zahtevnejših knjig. Kar mi pač pride pod roke in glede na razpoloženje.

Zdaj imamo stripe celo v NUK, torej v visokem hramu kulture. Se vam to zdi prav?
Sploh ni dileme glede tega. Mislim, da ni ljubitelja knjig in stripov, ki bi temu nasprotoval.

Koliko publikacij ste doslej izdali?
Podjetje Desk, ki je lastnik Graffita (ta ni pravni subjekt), je prvo knjigo izdalo decembra 1991 in od takrat jih redno izdajamo. Doslej smo založili in izdali več kot 800 različnih naslovov, tako da bi nam naštevanje posameznih vzelo preveč časa. Tudi stripov je že dosti vmes.

Gotovo ste imeli med avtorji stripov in ilustratorji vzornike ali pa ste objavljali tiste, ki so vam bili tako ali drugače všeč?
Imam le priljubljene avtorje. Nikoli nisem pisal stripovskih besedil in torej med avtorji ne morem imeti vzornikov. Sem podjetnik in lahko bi imel vzornika med podjetniki. Nekatere podjetnike res občudujem. Toda načeloma se mi zdi beseda vzornik prepogosto uporabljana.

Če se pomaknemo na vaše delo tiskanja knjig na splošno, ali bi lahko rekli, da imate tudi na tem področju uspešno kariero?
Pred leti mi je sodelavec rekel: »Na koncu meseca moram otroku kupiti čokolino.« To ni nič drugega kot dejstvo, da moramo vsi plačevati položnice. Torej je vsako besedičenje o tem, da za nas komercialnost ni pomembna, neresnično. Tudi tisti, ki ne prodajo dovolj, pač prodajo svoje delo komu, ki jih subvencionira. Seveda pa komercialnost ne izključuje kakovosti. Mi smo pri delu zelo občutljivi za to. Izbiramo samo najboljše sodelavce. Poleg tega se trudimo drugače pokazati, kaj delamo. Tako nam je pred leti uspelo sočasno s Francijo in nekaterimi drugimi velikimi državami izdati epizodo Asterix pri Piktih. To je bil prvi album novih avtorjev legendarnega Galca. O nas so poročali v Odmevih in pozneje na vseh državnih TV-programih. S takimi potezami (še nekaj jih pripravljamo, a o njih, ko bo čas za to) poskušamo doseči prepoznavnost na slovenskem trgu.
Deli s prijatelji