BREŽICE

70 let na 10 podlage

Objavljeno 12. julij 2019 22.32 | Posodobljeno 12. julij 2019 22.32 | Piše: Iztok Ilich

Brežiški grad z bogatimi zbirkami je zakladnica snovne in nesnovne dediščine, ki pa presega ta okvir; je tudi prizorišče dogodkov, prostor srečevanja in druženja, kraj prepletanja preteklosti s sedanjostjo.

Na široko odprt vhod v Posavski muzej Fotografije: Iztok Ilich
Na dan našega rojstva je bila nedelja, 26. junija 1949,« je goste – med njimi ministra za kulturo Andreja Pozniča in župane vseh štirih posavskih občin – v Viteški dvorani Posavskega muzeja Brežice prva nagovorila njegova direktorica Alenka Černelič Krošelj.
image
Slovesnost v Viteški dvorani

Takratni upravnik, slikar Franjo Stiplovšek, je spomnila, je na kmečkem vozu iz Krškega pripeljal različno gradivo leta 1939 ustanovljenega Muzejskega društva, ki je imelo prostore v cerkvi sv. Duha in domnevnem zadnjem domovanju Janeza Vajkarda Valvasorja. Ker pa so povojne oblasti tej dominantni stavbi v Krškem namenile drugačno vlogo, se je posavska muzejska zgodba, zrasla iz zapuščine Valvasorja in drugih zbiralcev, nadaljevala deset let pozneje v Brežicah.
image
K ognju spadajo tudi gasilci.

»Dan preselitve zbirke iz Krškega je bil srečen dan za sijajno poslikano dvorano gradu Brežice. In srečen za grajsko poslopje s pripadajočimi objekti, obsojeno na životarjenje in propadanje,« je še poudarila direktorica. Pridobitev prvih deset prostorov leta 1949 je pomenila začetek muzeja, ki je, potem ko se je 1979. iz njega izselila zadnja družina, pred desetimi leti pa zadnje podjetje, samo še rasel in se razvijal. Za to so bili poleg neutrudnega Stiplovška in njegova žene Ive zaslužni tudi mnogi njuni nasledniki. O vpetosti v okolje in odmevnosti njihovega prizadevanja priča poldrugi milijon obiskovalcev.
image
Ena od junakinj nove razstave

Brežiški grad je po burni preteklosti – med prvim kmečkim puntom je bil razdejan, v drugem pa je upornim kmetom, tako kot tudi Turkom, uspešno kljuboval – v 17. stoletju dočakal mirnejše čase. Grof Ignac Marija Attems, njegov lastnik od leta 1694, je v prvih letih 18. stoletja utrdbo s številnimi prezidavami spremenil v razkošno renesančno rezidenco. Po njegovem naročilu je slikar Karl Frančišek Remb poslikal Viteško dvorano, ki je še danes največja znamenitost gradu.

Ta razkošni prostor je bil prizorišče sijajnih plesov in glasbenih nastopov pa tudi priča trpljenja ranjencev s soške fronte ter stisk vojnih ujetnikov in brezdomcev po drugi vojni. V teh težkih časih uničeno in poškodovano okrasje je bilo, kolikor je bilo mogoče, s strokovnimi posegi nadomeščeno in obnovljeno. Zadnja večja obnova pred osmimi leti je vrnila nekdanji sijaj tudi poslikavam Viteške dvorane.
Pridobitev prvih deset prostorov leta 1949 je pomenila začetek muzeja.


Ob tej priložnosti so alegorične upodobitve štirih elementov, vode, ognja, zemlje in zraka, v katerih so starogrški filozofi videli počelo življenja, spodbudile zamisel za večzvrstne tematske razstave. Prva, posvečena vodi, je nastala leta 2016, lani poleti ji je sledila razstava Ogenj, prav ob slovesnostih ob sedemdesetletnici muzeja pa se ji je pridružila še postavitev razstave s skupnim imenovalcem zemlja. Oblikovala jih je Polona Zupančič, pripravili pa so jih, ob direktorici Alenki Černelič Krošelj, etnologinja dr. Ivanka Počkar, arheologinja Jana Puhar, zgodovinarka Vlasta Dejak, restavrator Aleš Vene, dokumentalist dr. Tomaž Teropšič in še štirinajst večinoma mlajših strokovnih sodelavcev.
image
Torta za rojstni dan

Posebnost nove razstave Zemlja je posrečena vključitev sedemdesetih likov, parov in posameznikov z imeni ali le z dokazanim bivanjem v tem prostoru, ki so od Ajdovske jame v mlajši kameni dobi tisočletja sooblikovali današnjo podobo Brežic in Posavja. 
Deli s prijatelji