ROK ČERNIC

21-letni dobrotnik za vedno zaspal

Objavljeno 22. avgust 2018 11.50 | Posodobljeno 22. avgust 2018 11.50 | Piše: Tomica Šuljić
Po astmatičnem napadu je preminil prostovoljec leta Rok Černic. Vnet navijač NK Maribor sam ni imel zadosti, a je zbiral za druge.
Po njegovem zgledu nameravajo v društvu Humanitarček vsako leto zbirati nogavice za brezdomce. FOTO: Facebook
MARIBOR – V nedeljo zvečer je 21-letni Rok Černic s tribun ljubljanskega stadiona spremljal večni nogometni derbi; bil je eden izmed približno 500 navijačev, ki so v slovensko glavno mesto prišli iz štajerske prestolnice. »Na zmago, mi skupaj eno smo,« je opremil fotografijo Stožic pred srečanjem, ki jo je nato objavil na facebooku. To je bila zadnja Rokova objava, Maribor je zmagal s 3:0, veselje med štajerskimi navijači je bilo nepopisno.

image
Pred dvema letoma je postal naj prostovoljec do 19. leta. FOTO: Osebni Arhiv

Potem je v ponedeljkovem popoldnevu zmagoslavno razpoloženje, ki se je preneslo iz nedeljskega večera, presekala črna novica: »Fanta plemenitega, vijol'čnega srca, ki je humanitarnosti podaril novo dimenzijo, ni več z nami. Groza, krutost usode v najhujši obliki in tisoč vprašanj, zakaj ...« so zapisali na facebooku Nogometnega kluba Maribor, od koder se je slaba vest bliskovito širila med ljudmi, ki so poznali in spoštovali Rokovo humanitarno dejavnost. Rok ni bil navaden navijač ali samo še ena viola – že kot najstnik je začel dobrodelne projekte, v katerih je daroval pomoči potrebnim.

Lokalni dobrosrčni patriot

Od kod najstniku ideja, predvsem pa sredstva, za dobrodelnost? Černic je v mladih letih treniral nogomet, nato so ga ustavile zdravstvene težave. Rokiju, kot so ga klicali prijatelji, pa je nogomet ostal ljubezen in opora v težkih trenutkih, ki jih v njegovem kratkem življenju zagotovo ni manjkalo – a o lastni grenkobi iz čaše življenja je le redko razpredal, njegove izjave pa dajo vedeti, da je bil človek z velikim srcem in ponosom: »Rajši sem lačen, kot da grem v humanitarno društvo po hrano,« je zaupal bridko misel novinarskemu kolegu.

image
Po njegovem zgledu nameravajo v društvu Humanitarček vsako leto zbirati nogavice za brezdomce. FOTO: Facebook

Rok pa je imel zbirateljsko žilico za drese, šale, nogometne čevlje ter druge rekvizite svetega kluba, kot navijači vijoličnih imenujejo svojo nogometno inštitucijo. V primeru privržencev vijoličastih gre za neskončno, skorajda religiozno predanost klubu spod Kalvarije, in tudi Rok je bil tak: »Sem lokalni patriot, navijam samo za Maribor,« je bil nedvoumen. Sicer je to vidno iz njegove zbirke navijaških rekvizitov, ki je ostala kot njegova zapuščina. Rok teh dresov ni kupoval, ampak jih je dobival tako, da je čakal igralce po tekmi (tudi po nekaj ur), da jim je čestital; dres Marcosa Tavaresa iz lige prvakov 2014/15 si je, recimo, izprosil ob dveh zjutraj, po nekaj urah čakanja na mrazu.

image
Del fantastične zbirke, ki je ostala kot sled Rokijeve zbirateljske strasti. FOTO: Facebook

Nato je isti dres (in še tistega mariborskega vratarja Jasmina Handanovića) leta 2015 ponudil na dobrodelni dražbi, ki jo je sam organiziral prek spleta; Rok namreč ni zaupal uveljavljenim dobrodelnim ustanovam ali posrednikom, ampak je raje delal neposredno s pomoči potrebnimi ali pa prek malih društev – od Žvižgača Borisa Krabonje (slednji danes deluje v društvu Up-ornik) do Humanitarčka, slednje je Rokov nagel in prehiter odhod zelo prizadel. »Roka so poznali vsi kot velikega dobrodelnika, ki je pomagal tudi, ko sta bila sama z mamo tik pred deložacijo. Rad je imel svoj Maribor, živel je za štajerski klub in nikoli ni pomislil dvakrat, ko je srečal človeka v stiski,« so Rokija opisale Petra, Branka, Marina in Anja iz Humanitarčka, ki so razkrile tudi razlog smrti: »Na koncu ga je izdalo srce. Po navedbah bližnjih je umrl zaradi asistolije ob astmatičnem napadu v domačem okolju.«

Trenutek, ko rivalstvo ni pomembno

Širša Slovenija je Roka (in zanj na sploh) slišala septembra 2015, ko je bil izbran za ime tedna na Valu 202 zaradi prej opisane spletne dražbe, v kateri je za dva dresa in nogometne kopačke iz lige prvakov zbral 1430 evrov ter jih podaril. »Meni so že v življenju pomagali in zato sem se odločil, da nekako povrnem to pomoč,« je pred tremi leti svoj motiv za dražbo opisal Rok, takrat dijak srednje ekonomske šole, ki je dal intervju za Val 202 med poukom pri profesorju Krabonji.

image
Rok je – skupaj z Romanom Križnjakom – zbiral tudi za operacijo Lane Beranič. FOTO: Viole Photo

Potem so zadeve stekle svojo pot: Rok je večkrat ponudil posamične kose iz vijolične zbirke za več akcij, v katerih so pomagali zbirati sredstva za operacijo Lane Beranič, brezdomcem je podaril kar 1200 parov nogavic, njegov zadnji izpeljan projekt je bilo zbiranje prispevkov za operacijo nogic 11-letnega Marka Avberška. Ustavila ga ni niti grožnja z deložacijo iz stanovanja, v katerem sta živela z mamo – za druge ga je bolj skrbelo kot zase.

image
Od Rokija so se poslovili celo ljubljanski zmaji. FOTO: Facebook

Nič nenavadnega, da ga je junija 2016 predsednik republike Borut Pahor razglasil za naj prostovoljca v starostni skupini do 19 let. In nič nenavadnega, da je posegel tudi v srca (in denarnice) okorelih viol in drugih navijačev po državi, ki jim je da- (ja)l svetel zgled, da je moč v imenu navijaštva storiti tudi kaj pozitivnega. Bolj nenavadno je, da so Rokiju pri njegovih dobrodelnih akcijah pomagali celo ustanovitelj Viol Roman Križnjak ter kopica drugih junakov črne kronike z mariborskih ulic, ki so svojo energijo in sredstva vsaj začasno usmerili v pozitivno dejavnost in pomoč sočloveku. In res nevsakdanje je, da pokojnemu navijaču Maribora čast odda celo Olimpija. »Pridejo trenutki, ko rivalstvo ni pomembno. Rok, počivaj v miru,« so sporočili iz Ljubljane.

Vsa dobrota sveta v eni osebi

Mariborčani so oddali zadnje misli: napovedovalec Ljudskega vrta Matjaž Šalamun - Šalca je zapisal: »Velik človek, a v resnici mlad fant, ker nikoli nisi imel, pa si vedno dal.« Nekdanji igralec vijoličastih Marinko Galič je Rokija opisal kot »vsa dobrota tega sveta v eni osebi. Vem, da boš tudi gori še naprej opravljal svoje poslanstvo, hranil boš druge, tebi pa kar ostane.« Od Rokija se je poslovilo tudi ogromno Mariborčank, Mariborčanov in drugih Slovencev, ki so v fantu prepoznali nesebičnost in jim je bila všeč danes tako redka lastnost – sočutje do sočloveka. Tako Robi ugotavlja: »Mladi pubec je več dobrega naredil, kot bi marsikeri v par življenjih,« Stanki pa že zdaj zeva praznina: »Sprašujem se, kdo ga bo nasledil ... pogrešali ga bomo.« Predvsem ga bodo pogrešali ljudje s socialnega roba ali iz prepada, brezdomci in tisti, ki jih družba po navadi ne sliši ali presliši. Izgubili so še enega od svojih redkih podpornikov. Bistvo Rokijevega delovanja med ljudmi je dobro ujel Gojko: »Če bi bilo več takih oseb na svetu, bi bil le ta lepši.«

image
Živel je za štajerski klub in zbiranja pomoči.

A Roki bo ostal del vijolične tribune v srcih sonavijačev in drugih ljudi; njegova dobrota je ostala zapisana v srcih ljudi, ki so ga poznali, kot globoka sled, ki je ne moreš pozabiti: redka, sočloveku naklonjena, povsem neegoistična in namenjena v dobro drugega človeka, ki si sam ne (z)more pomagati. Priprave za zadnje slovo od velikega Mariborčana še večjega srca še niso končane, humanitarčki pa so se odločili, da bodo vsakega 16. januarja – na njegov rojstni dan – zbirali nogavice za brezdomce.
1200 parov nogavic je podaril brezdomcem.
Mladi pubec je več dobrega naredil, kot bi marsikeri v par življenjih.
Deli s prijatelji