Čipke nekoč za preživetje, zdaj klekljajo za promocijo

ŽELEZNIKI – Plavčeva hiša, v kateri je Muzej Železniki, je poleg najstarejše hiše v kraju, Plnade, po pričevalnih, stavbnorazvojnih in arhitektonskih elementih najpomembnejši fužinarski objekt. Med muzejskimi zbirkami je večina takih, ki so povezane z več kot 600-letno zgodovino železarstva in drugimi dejavnostmi v kraju, pomembno mesto pa ima čipkarska zbirka.


»Klekljane čipke nam ne govorijo zgolj o lepoti in mojstrstvu, ki ju je z izredno spretnostjo svojih rok prelila v izdelek zavzeta klekljarica,« pravi Afrodita Hebar Kljun. »Klekljanje se je v Železnike razširilo leta 1881. Hčerki trgovca Demšarja, po domače Dagarina, Genca in Anica, sta se vrnili z izleta v Idrijo, kjer sta opazovali klekljarice na ulici. Oče jima je kupil vse potrebne pripomočke, pridružili sta se jima prijateljici Milka Hafner in Katarina Benedičič. Njihova prva učiteljica je bila Štatorjeva Katra iz Železnikov. Ta je dolga leta služila v Idriji, se tam naučila klekljati, nato pa je začela učiti prve štiri Železnikarice.«


Trgovec Demšar je kmalu ugotovil, da se čipke dobro prodajajo, zato jih je začel odkupovati ter zamenjevati za hrano in blago. Da bi izboljšal kakovost in s tem seveda tudi ceno čipk, je že leta 1887 pripeljal v Železnike čipkarsko učiteljico. Potem ko se je nekaj deklet naučilo klekljati pri Dagarinovih, so učile kar druga drugo. Kmalu v Železnikih in okolici skoraj ni bilo več mlajše ženske, ki ne bi znala klekljati.


Konec 19. stoletja so se začele klekljanja vse bolj oprijemati tudi žene – kovačice, ki so ob počasnem zamiranju železarstva v Železnikih prve izgubljale delo, pravi Hebar Kljunova: »Ko je leta 1902 v nekdaj močnem železarskem kraju ugasnil tudi drugi plavž, se je železarska tradicija končala. Veliko ljudi je ostalo brez dela. Moški so večinoma odšli za kruhom po svetu, doma pa so ostale matere z otroki. Številne družine so se preživljale v glavnem z izdelovanjem in prodajo čipk. Klekljali so vsi: odrasle ženske, odraščajoča dekleta, skoraj vsi otroci – že od petega leta, poleg tega starci in možje, ki so ostali v kraju.«


Klekljarice so se udeleževale skupinskega klekljanja, zato so se selile iz hiše v hišo. Tako so varčevali z razsvetljavo, saj je navadno vsak večer razsvetljavo prinesla druga klekljarica. Obenem so se kratkočasile, tako je šlo delo hitreje od rok.


»Pomena, ki ga je čipkarstvo imelo za kraj, se je kmalu začela zavedati tudi krajevna oblast,« poudarja Afrodita Hebar Kljun. »Leta 1907 je bila ustanovljena čipkarska šola v Železnikih. Deklice v starosti od 5 do 15 let so sedele ob punkeljnih, se učile sukati kleklje in zabadati bucike na prava mesta v vzorcih oziroma muštrih. Čipkarsko šolo je redno obiskovalo od 40 do 50 učenk. Z dvema krajšima prekinitvama je šola delovala vse do leta 1960.«


Klekljale so vsak delovni dan v tednu, po koncu rednega pouka. Čipke, ki so jih dekleta izdelala po učnem programu, je učiteljica poslala na Dunaj. Tam so jih prodali, tako da so čipkarske šole z izkupičkom nabavljale material in vzorce. Prva svetovna vojna je za nekaj časa prekinila delovanje šole.


»Klekljarice so svoj položaj in zaslužek poskušale izboljšati z organiziranostjo v čipkarskih zadrugah,« pravi Hebar Kljunova. »Prvo tako zadrugo v Železnikih so ustanovile že leta 1920, vendar je delovala samo dve leti. Druga je bila ustanovljena leta 1946 in je uspešno delovala do 1965. Prav v obdobju obeh čipkarskih zadrug je ta dejavnost v Železnikih doživela največji razcvet. Pod okriljem Osrednjega državnega zavoda za žensko domačo obrt, ki je bil ustanovljen 1919. v Ljubljani, so nastajali bogati in raznoliki vzorci, ki jih danes štejemo v narodno dediščino. Mnoge med njimi so izrisali priznani slovenski in tuji likovni umetniki. Čipke po njih so izdelovali predvsem v Selški in Poljanski dolini. Rodovi izšolanih klekljaric so izdelali na tisoče mojstrovin, ki so se prodajale po vsem svetu.«


Po drugi svetovni vojni so se ob nastajanju nove kovinske in lesne industrije v Železnikih tudi za ženske odpirala številna nova, bolje plačana delovna mesta. Izdelovanje čipk se je zaradi zaposlovanja žensk v industriji ter z ukinitvijo čipkarske šole in zadruge sicer močno skrčilo, nikoli pa ni bilo povsem prekinjeno. Za to je zaslužno tudi Turistično društvo Železniki, ki je z ustanovitvijo leta 1963 klekljanju prineslo nov zagon. V čipki so našli glavno oporo za promocijo kraja. Da ne bi pozabili mojstrovin iz najtanjših sukancev, TD Železniki od svojih članic odkupuje najlepše in najzahtevnejše čipke. Izdelke za svojo Malo galerijo čipk, kot zbirko imenujejo, izberejo izmed številnih čudovitih izdelkov, ki jih klekljarice vsako leto izdelajo za razstavo ob prireditvi Čipkarski dnevi. Organizirajo jo že vse od leta 1963.


Muzejska zbirka, ki so jo leta 2016 povsem prenovili, prikazuje zgodovinski razvoj čipke od preprostih t. i. čipk na meter, narodne čipke do zapletenih tankih prtičkov in oblačil. V zbirki je tudi nekaj etnoloških predmetov, opreme stare kuhinje in drugega pohištva.