Predstavitvena informacija
Čevljarstvo Vodeb deluje v Stari Ljubljani že od sredine 60. let prejšnjega stoletja.

Čez Šuštarski most k mojstru po čevelj

Objavljeno 03. marec 2013 12.57 | Piše: Jana Vejnovič
Čevljarstvo Vodeb deluje v Stari Ljubljani že od sredine 60. let prejšnjega stoletja.
Okoli 100 let star čevljarski stol, naredil ga je Maks Vodeb, in škorenj s klinčkanim in kovanim podplatom, kot so nekoč delali škornje za vekomaj. Foto: Jana Vejnovič

Čevljarstvo Vodeb na Šuštarskem mostu v Ljubljani je čevljarski otoček sredi morja industrijsko izdelanih čevljev. Ko stopim po treh, štirih stopnicah z ulice v njihovo prodajalno, se zasliši zvonček. Droben glasek ima čarobno moč – zunanji svet izgine in objame me vonj po usnju, po starih časih.

V majhni, lično opremljeni prodajalni so po policah urejeno razporejeni ženski šolenci, moški čevlji in škornji, vsi modeli so zimzeleno lepi in trpežni. Lahko izberem čevlje za elegantne priložnosti ali vsakodnevne opravke, z nižjo ali malo višjo peto. Za prodajnim pultom so vrata v posvečene prostore. Zvonček prikliče prijaznega mojstra Vladimirja Vodeba ali njegovega sina Nejca, včasih stopi iz ozadja Vladimirjev oče Ivan. Predstavniki treh rodov Vodebove družine, ki nadaljujejo čevljarsko obrt pradeda Maksa, vsak s svojo pripovedjo, izkušnjami, željami in načrti.

V Nemčijo, v Staro Ljubljano

Sedeminsedemdesetletni Ivan Vodeb se je rodil v Dolenji vasi pri Artičah in je že kot otrok vse dni preživljal ob šilu in kopitu. Njegov oče Maks je šel leta 1926 na svoje, čevljarske obrti se je izučil v Brestanici. Takrat so bili čevljarji povsod v Sloveniji čislani in iskani mojstri. Premožnejši ljudje so čevljarja naročili na dom, da je popravil stare čevlje in naredil kakšen nov par. Tudi Maks je bil pogosto na poti, ljudje so najraje naročali škornje in drugo trpežno obutev. Ko je sedel v delavnici, se je mali Ivan vsak dan smukal okrog njega in odkrival skrivnosti obrti. »Oče me ni silil v ta poklic, kar postal sem čevljar,« se spominja Ivan. »V čevljarsko šolo sem hodil v Krškem, leta 1954 sem jo zaključil in se odpravil v Ljubljano v službo v delavnico Zvezda v Šiški. Po enem letu sem se zaposlil v Zmagi, nato pa sem 1961. boljši zaslužek iskal v Nemčiji. V tovarni Salamander v Göppingenu sem se moral navaditi na strojno izdelavo čevljev. Zaradi zanimivega dela in dobrih možnosti za napredovanje ter boljšega življenja bi ostal v Nemčiji, a me je doma čakala družina – žena, hčerka in sin –, zato sem se 1965. vrnil. V enem letu sem odprl svojo delavnico na Gornjem trgu in postal obrtnik. Delal sem sam, zelo veliko, pa zaslužek vseeno ni bil takšen, kot bi si želel. Po naključju se je žena začela ukvarjati s prevozništvom in lažje smo zadihali. Leta 1973 smo delavnico preselili sem, na Šuštarski most. Star čevljarski lokal smo prenovili in zagrizli v velike stroške. Zdaj smo tu in moje delo gre naprej.«

Zvestoba kroju

Kot da bi znova pokukali v delavnico pradeda Maksa, le da leta 1967 tu vidimo očeta Ivana in petletnega sina Vladimirja. Čeprav oče sina ni nagovarjal za čevljarstvo, je postal prav to, kar mu je bilo položeno v zibko. »Že kot osnovnošolec sem pomagal v delavnici, v čevljarsko šolo pa sem hodil v Žireh, prakso sem opravil v domači delavnici, tudi zaposlil sem se tu. Kar 32 let delovne dobe že imam,« se hudomušno nasmehne Vladimir. Tako kot starejša generacija Vodebovih predaja posle mlajši, tako prehajajo tudi znanje in izkušnje s starejšega na mlajšega mojstra. Vladimir ostaja zvest Vodebovim modelom in kakovosti obutve, klasični lepoti in uporabnosti. »Na roke narišemo in izrežemo kroje, po kroju izrežemo usnje in podloge. Prešivalka na stroju naredi polizdelek, ki gre na kopito, tam počiva najmanj 24 ur, da se uleže in posuši. Čevelj nastaja približno en teden in v tem času gre skozi roke dveh pomočnikov, prešivalke in tudi skozi moje,« pove mojster Vladimir, ki je obrt prevzel 1993., naziv mojster pa dobil leta 2002. Kdaj je čevljar najbolj zadovoljen, sem ga povprašala. »Včasih je bil, ko je čevelj izročil stranki, zdaj pa morda, ko stranka naš čevelj prvič prinese nazaj, da popravimo peto, ker pomeni, da ga je nosila,« odgovori in še doda, da ljudje sicer cenijo domače izdelke, jih pa vseeno še preveč verjame, da je tuje boljše od našega. Le usnje mora mojster kupovati v tujini, predvsem v Italiji, ker ga doma ni. Vladimirjev ded Maks ga je še lahko kupoval v Brežicah ali Krškem.

Kje ste, vajenci?

V čevljarski obrti naziv mojster dobi samo tisti z veliko znanja in dovolj delovnih izkušenj. »Mojster lahko izobražuje vajence, a prav hude gneče za vajeništvo ni,« se Vladimir boji za prihodnost čevljarstva. »Obrtna zbornica bi morala gospodarno zastopati obrtnike in jim pomagati pri uveljavljanju na trgu. Ni lahko biti obrtnik v današnjih časih. Sam moram skrbeti za vse. Da imajo pomočniki dovolj dela, za nabavo, prodajo in finance. Če bi kdo želel odpreti obrt, bi moral biti birokratski postopek preprost. In ne nazadnje – zakaj ga ne bi izpeljala obrtna zbornica?« se sprašuje Vladimir, ki kljub vsemu gleda na življenje s svetle plati, kar cenijo tudi njegovi trije otroci, hčerka in sinova.

Mogoče bo boljše čase za obrtnike doživel starejši sin, 28-letni Nejc, ki počasi stopa po očetovih stopinjah. Tudi njega že od otroštva obdaja vonj po usnju, čevljarskem lepilu, domači so mu šumi v čevljarski delavnici. »Tu se počutim varno,« brez zadrege prizna Nejc.

V delavnici in prodajalni je od osme ure zjutraj do šestih zvečer. Končal je srednjo ekonomsko šolo, čevljarstva pa se je priučil. »Moji prijatelji imajo druge poklice, čevljar ni nihče, poznam pa nekoga, ki se je čevljarstva lotil kot samouk, ker si želi sam izdelati čevlje zase,« pripoveduje najmlajši od Vodebovih čevljarjev, ki že izkuša, da brez ročnih spretnosti in poznavanja majhnih skrivnosti čevelj ne more biti kaj prida.

Vajeniška doba traja tri leta, da lahko delaš izpit za pomočnika. Po treh letih dela kot pomočnik se lahko prijaviš za mojstrski izpit, ki je obenem dovolilnica za odprtje svoje obrti. »Z nadaljevanjem družinske tradicije prevzemam dolžnosti in tudi privilegije. Upam, da bodo časi za našo dejavnost in obrtnike v prihodnosti takšni, da bomo zmogli obstati. Da bomo z veseljem delali in lahko od dela svojih rok preživljali družine in, seveda, da bodo naše stranke zadovoljne z našo obutvijo,« Nejc verjame v svoje delo in se umakne v prostore za prodajnim pultom. Do šestih zvečer bo tam.

Deli s prijatelji