Cerkev naj bi prinesli angeli s Turškega

Ko še ni bilo avtoceste med Ljubljano in Obrežjem, je stara, skorajda zloglasna magistralna cesta Zagreb–Ljubljana vzbujala strah ali vsaj nelagodje vsakemu, ki se je odpravil nanjo z mislijo na številne prometne nesreče in smrtne žrtve. Novi odsek od Višnje Gore do Šmarja - Sapa je zato pravo olajšanje za voznike in sopotnike. »Čeprav je bila pri gradnji narejena velika rana v naravo, je po drugi strani prinesla nekaj novega,« pravi Franci Petrič v eni od svojih knjig Duša, le pojdi z mano. »To je pogled na idilično dolino s cerkvijo Žalostne Matere božje in kapelicami križevega pota v Dednem Dolu. Škoda le, ker ta pogled pokvarijo nove stavbe v bližini. Vsekakor nam kraj sam spregovori o svojem romarskem značaju.«

Že znameniti Valvasor, brez katerega bi malo vedeli o svoji zgodovini, nam pove, da je ta cerkev čudežna. »Sem naj bi jo po legendi prinesli angeli s Turškega,« dodaja Petrič. »Še danes so veje bukev za cerkvijo sklonjene do tal, razlagajo domačini, ker so šli čeznje angeli. Valvasor je vedel povedati, da tukaj zvonijo zvonovi kar sami od sebe. Res bi zaradi harmoničnega zlitja arhitekture in narave z veseljem lahko ne le zvonili, ampak praznično pritrkavali.«

Pisni viri niso prav zgovorni o preteklosti tega kraja. Prva Marijina cerkev naj bi stala tu leta 1450. Da je bila romarska, je lahko pripomogla bližnja Višnja Gora, ki ima bogato tržno in mestno preteklost. Današnja cerkev je privlačna zaradi lope, v kateri so našli zavetje romarji od blizu in daleč. K njihovi duhovni ubranosti so pripomogle že kapelice od višnjegorske farne cerkve do kapele Lurške Marije, ki so posvečene sedmerim žalostim Božje matere. O starosti svetišča ni veliko podatkov.

V letu 1713 so mu dali baročno podobo, konec 19. stoletja pa so ga z novo opremo še bolj spremenili. Za radovedneže je najbolj zanimiv Marijin tron v glavnem oltarju, ker se lahko vrti. Tako je pred romarji v postnem času kip Žalostne Marije, ob drugih priložnostih pa Marije Pomočnice z detetom v naročju.

»Kapelice se vijejo v venec, ki se spleta od cerkve do roba gozda,« pravi Petrič. »Sredi teh trinajstih jagod je božji grob. Iz manjšega prostora vstopimo na levi v izbo, ki živo posnema božji grob. Velik kamen pred njenim vhodom nas spominja na onega, ki so ga pogrebci zvalili k Jezusovemu grobu. Na desno pa se po stopnicah spustimo v razgiban gotski prezbiterij, ostanek cerkve, ki so ji ladjo podrli že leta 1827. O starosti pričajo gotska rebra z bogatimi sklepniki in freske, ki tu in tam sramežljivo gledajo izpod ometa.«

Velikih romanj, ki so bila nekdaj na tem kraju in so še iz vojnih časov v spominu ljudi, danes ni. Še vedno pa se vse postne nedelje in še večkrat v letu, posebno na glavni shod 15. avgusta, zbere veliko ljudi. Marija tudi še uslišuje. To bi vedela povedati tudi zakonca, ki sta se sem zatekla z zaobljubo, potem ko je medicinska znanost odpovedala. Danes gledata že otroke svojih otrok …