RAZSTAVA

Čebelnjak iz slame pa tudi zaboja za strelivo

Objavljeno 14. julij 2018 21.51 | Posodobljeno 14. julij 2018 21.51 | Piše: Iztok Ilich

Na veliki razstavi Kjer so čebele doma v Slovenskem etnografskem muzeju se vse vrti okrog mirne, skromne in marljive kranjske sivke.

Orjaška čebela za dobrodošlico. FOTO: Iztok Ilich
O čebelah se ni še nikoli toliko govorilo in pisalo kot letos. In prav je tako! Rojstni dan Antona Janše, učitelja čebelarstva na Dunaju, je postal svetovni dan čebel, za ohranjanje življenja na zemlji nenadomestljivih žuželk. Pred dnevi v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani odprta razstava Kjer so čebele doma je eden od vrhuncev letošnjega v svetovnem merilu in še posebno pri nas čebelam posvečenega leta. V prvem nadstropju razstavne hiše zavzema za to priložnost urejen del stalne muzejske zbirke Med naravo in kulturo. Nad stopniščem pred vstopom v razstavo visi izpod stropa orjaška čebela, v čast naši avtohtoni kranjski sivki ali kranjici, Apis mellifera carnica, ki jo je iz papirja izdelal in živo obarval umetnik argentinskega rodu Guillermo Escalante. Svojevrstno povabilo na ogled do 16. junija 2019 odprte razstave, ki ga ni mogoče spregledati!

35 panjev je na ogled v etnografskem muzeju.


Takoj ob vhodu so podrobneje predstavljeni lastnosti, življenjski cikel in razširjenost legendarne čebele, okrog katere se je v stoletjih razrasla velika zgodba slovenskega čebelarstva. Poleg italijanske čebele, med drugim poudarja informativno gradivo, pripravljeno za razstavo, velja za drugo najbolj razširjeno čebeljo pasmo na svetu. Med lastnostmi, zaradi katerih je tako cenjena, so naštete mirnost, delavnost in dolgoživost, da ne zaleta v druge panje, dobro prezimi, spomladi se hitro namnoži, je dobra graditeljica satja, dobro izrabi obilne paše, še posebno gozdne, ima dobro razvit čistilni nagon, zato je manj dovzetna za bolezni, dobro se orientira in rada roji.

image
Prva razstavna dvorana. FOTO: Iztok Ilich

 

Razvoj in raznovrstnost bivališč čebel


Razstava že z naslovom nakazuje, da so v ospredju domovanja, ki jih je človek izdeloval za čebele – koši, panji, po starem ulji, in čebelnjaki ali uljnjaki vseh vrst z vsem, kar spada zraven in sooblikuje slovensko kulturno krajino. V govorici številk gre za osupljivih 13.000 čebelnjakov – v register nesnovne kulturne dediščine jih je vpisanih 118 – z okoli 180.000 panji, za katere skrbi več kot 11.000 izvrstno organiziranih čebelarjev. Čebele se jim za skrb vsako leto oddolžijo s kakovostnim medom in drugimi pridelki z zdravilnimi učinki.

Večina razstavljenega gradiva je iz Slovenskega etnografskega muzeja, nekaj zanimivih primerkov tudi od drugod. Na ogled je 35 panjev, od tega jih je šest iz zagrebškega etnografskega muzeja, dva pa je posodila Štajerska čebelarska zveza v Gradcu. Voz za prevažanje čebel s panji vred je prišel iz radovljiškega Čebelarskega muzeja, iz Koroškega pokrajinskega muzeja pa so na posodo nosila za prenašanje panjev na ramenih. Dva prav posebna panja sta iz Pokrajinskega muzeja Brežice: prvi je predelan medvojni zaboj za strelivo, drugi pa zbit iz povojnega UNRA-paketa za hrano. Veliko pozornosti je na koncu namenjene urbanemu čebelarjenju, razmeroma novemu pojavu, ki dobiva vedno več zagovornikov.

image
Prva razstavna dvorana. FOTO: Iztok Ilich

 

Človeku tudi vzor in navdih


Razstavo je v takšnem vsebinskem loku zasnovala njena avtorica in kustosinja Barbara Sosič. Poseben poudarek ji je z izborom panjskih končnic – izmed več kot 750 shranjenih v etnografskem muzeju – dodala soavtorica dr. Bojana Rogelj Škafar. Kot izvrstna poznavalka tega področja samo naše ljudske umetnosti in kulturne dediščine – na kar tudi nismo ponosni, kot bi morali biti! – med drugim opozarja, da so panjske končnice ali čelnice »izvirna zvrst ljudske umetnosti in v njej edina likovna zvrst s številnimi posvetnimi figuralnimi motivi in z moralističnimi in satiričnimi vsebinami. V duhovnem smislu so ta čebelja bivališča s poslikanimi končnicami panjev postala ogledalo njegovih nazorov o njem samem in o svetu, v katerem živi in se bori za preživetje.« Od srede 18. stoletja do prve svetovne vojne jih je nastalo več kot 50.000! V drugi polovici 19. stoletja tudi bolj organizirano, v slikarskih delavnicah, prepoznavnih po tehnikah in najpogosteje upodabljanih motivih.

Pozornost vzbujajo tudi iz srednje Evrope prineseni, pri nas manj razširjeni, a zato še toliko zanimivejši človeški in živalski liki v vlogi čuvajev čebelnjakov. Imena iznajdljivih in domiselnih rezbarjev, slikarjev, tesarjev in drugih samoukih izdelovalcev čebelnjakov in njihove opreme se večinoma niso ohranila, niso pa seveda utonili v pozabo Anton Janša, Peter Pavel Glavar, Anton Žnideršič ter drugi za razmah čebelarstva na Slovenskem najzaslužnejši strokovni pisci, izumitelji in učitelji. Razstava Kjer so čebele doma jim ob nekaterih najvidnejših današnjih čebelarjih namenja dolžno pozornost.

image
Iz šibja spleteni koši-panji. FOTO: Iztok Ilich


Poskrbljeno je tudi za bolj neposredno spoznavanje čebelarske dediščine! Ob četrtkih ob 11.00 in nedeljah ob 15.00 vabijo na Medeno doživetje s sladko medeno dobrodošlico, zgodbo muzejske Plečnikove Lectarije, vodenim ogledom muzeja in delavnico, na kateri si bo lahko vsakdo naslikal svojo panjsko končnico. 




Deli s prijatelji