Starši majhnih otrok so se morali včeraj pripraviti na štrajk, napovedan za danes, mobilizirali so babice in dedke, nekaterim so na pomoč priskočila podjetja in organizirala varstvo, tretji so vzeli dan dopusta. Starejši otroci so bili veseli, ker jim ni bilo treba v šolo. Zaposleni v gospodarstvu pa imamo ob negodovanju javnega sektorja mešane občutke.
Recimo, učitelji. Delovnikov nimajo ravno celodnevnih, poleti se tudi lahko fajn posončijo, par mojih znancev v tem fohu pa ima 1300–1400 evrov plače. Ne rečem, da nima kdo v šolstvu nižje, ima pa tudi kdo višjo, skratka, da se preživeti.
Verjamem, da v drugih javnih službah, na primer na upravnih enotah, plače padejo tudi nekaj stotakov pod jurja, ampak taka je slovenska realnost! Koliko Slovencev v gospodarstvu zasluži 600 ali 700 evrov! Pa ne dobijo božičnice in ne ležejo k počitku z zavestjo, da bodo imeli službo tudi prihodnji mesec. In sploh: po statističnih podatkih je povprečna plača v javnem sektorju za približno 350 evrov bruto višja od povprečne plače v gospodarstvu.
Tukaj je še globalna kriza, v kateri se država ne znajde, in gospodarstvo še bolj škriplje kot drugod po Evropi. Javni sektor se vendar ne more obnašati, kot da ni odvisen od gospodarskih firm.
Številke pa so naravnost grozljive: brezposelnih je več kot 125.000, upokojencev je prek 600.000, v javnem sektorju je zaposlenih 160.000 ljudi. Vso to vojsko skoraj 900.000 Slovencev preživlja 640.000 ljudi v realnem sektorju.
Vsakomur je jasno, da dolgoročno tako ne bo moglo iti, da bo treba gospodarstvo spodbuditi, javni sektor pa racionalizirati – čeprav zadnji tega ni vajen. Jasno, če firma propade in gre 40 delavcev na zavod, je to zakon svobodnega trga, če odpustijo nekaj birokratov, pa je to nezaslišano. Ampak tudi to se bo moralo dogajati, če bomo hoteli preživeti. Pa, na žalost, še kaj hujšega.
Ampak vlada v nobenem primeru ne ve, kaj naj naredi. Po stari navadi ima največ dela sama s sabo.
