Predstavitvena informacija
Z doc. dr. Vito Poštuvan s Slovenskega centra za raziskovanje samomora, Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem o razlogih, ki ženejo ljudi, da si vzamejo življenje, kako prepoznati samomorilna nagnjenja in kako jih preprečiti.

Če bomo bolj prijazni, bo samomorov manj

Objavljeno 18. september 2017 16.48 | Piše: Ajda Janovsky
Z doc. dr. Vito Poštuvan s Slovenskega centra za raziskovanje samomora, Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem o razlogih, ki ženejo ljudi, da si vzamejo življenje, kako prepoznati samomorilna nagnjenja in kako jih preprečiti.
Če bomo bolj prijazni, bo samomorov manj
Dr. Vita Poštuvan poudarja, da so medsebojni odnosi pri prerpečevanju samomora še kako pomembni. Foto: Tadej Regent

V Sloveniji je bilo v preteklih letih število samomorov alarmantno. So se te številke kaj spremenile?

Številke kažejo spodbuden trend: od leta 2000 število samomorov v Sloveniji pada. Za leto 2016 imamo enega najnižjih samomorilnih količnikov, če ne kar najnižjega do zdaj, 17,97 na 100.000 prebivalcev, kar je res še vedno visoko, nad evropskim povprečjem, ampak je veliko nižje kot recimo v osemdesetih, ko je znašal 35, v nekaterih regijah pa je bil celo višji.

Na katerem mestu smo trenutno glede na druge države?

371 ljudi je leta 2016 v Sloveniji umrlo zaradi samomora.

Trenutno je to težko reči, ker smo ena redkih držav, ki že imajo podatke za lani. Običajno države dobijo statistike z dveletnim zamikom, in šele ko bomo imeli vse, bo kredibilno primerjati. Smo pa recimo v primerjavi z osemdesetimi, ko smo bili drugi, tretji, zdaj zdrsnili na rep prve deseterice teh neslavnih držav. Tako da je trend pozitiven. Res je tudi, da narašča število samomorov v državah, kjer tradicionalno samomorilnega vedenja ni bilo toliko, denimo v Latinski Ameriki. Spet pa je vprašanje, kaj so razlogi: so začeli tam voditi boljše statistike ali gre za družbene spremembe, ki se pri nas trenutno očitno premikajo v bolj ugodno smer.

Kakšni so razlogi, da število samomorov pri nas pada?

Samomor je kompleksni fenomen, razlogov zanj je veliko, enako je z razlogi za zmanjševanje. Zagotovo gre za neko smernico, ki je prisotna v vsej zahodni Evropi. Verjetno je v teh državah več preventivnih akcij, o samomoru se govori več in drugače. Ljudje vedo, na koga se morajo obrniti, pomoč je morda učinkovitejša, kot je bila pred leti. Opozoriti je treba tudi na to, da se je v zadnjih letih alkoholna politika spremenila. Spremenile so se še nekatere druge okoliščine našega življenja. Imamo internet, ki lahko vpliva negativno, vendar tudi pozitivno, v smislu, da smo manj osamljeni, da imamo možnost, da se z nekom povežemo. Prek interneta lahko dobimo veliko pozitivnih informacij, na različnih forumih anonimno delimo svojo življenjsko zgodbo. Mislim, da gre tudi za fenomen globalizacije, tako da so razlike pri količniku na splošno manjše kot nekoč.


Kakšne so konkretne številke za Slovenijo za leto 2016?

Leta 2016 je bilo število smrti zaradi samomorov v Sloveniji 371, umrlo je 294 moških in 77 žensk.

Je običajno, da je delež žensk toliko nižji?

Zelo običajno je, da je moških samomorov več. Pri moških je smrti zaradi samomora približno tri- do štirikrat več kot pri ženskah, medtem ko je, zanimivo, pri poskusih samomora obrnjeno – ženske večkrat poskušajo narediti samomor, moški so pri tem bolj učinkoviti in jih več umre.

Na kakšen način si najpogosteje vzamejo življenje Slovenke in Slovenci?

Sprejemanje je čudežno zdravilo, sploh kadar gre za reči, ki se jih ne da spremeniti.

V Sloveniji je pri vseh starostnih skupinah, pri obeh spolih, obešanje tisto, ki je najbolj prevalentno. To je manjša posebnost slovenskega prostora, saj je v tujini pri ženskah večkrat prevladujoča metoda zastrupitev. To, da je najpogostejša metoda obešanje, nam, ki delamo za preprečevanje samomora, v bistvu otežuje delo, saj je eden izmed pomembnih elementov preprečevanja samomora oteževanje dostopnosti do sredstev. Študije namreč kažejo, da se človek, ki se odloči za določeno metodo samomora, če mu ta ne uspe, ne odloči za drugo metodo, takšnih substitucij ni. Če mu preprečimo dostop in na tej točki ne bo umrl zaradi samomora, bo navadno okreval in živel naprej. Ko so v Angliji v osemdesetih letih zmanjšali število pomirjeval, ki so jih ljudje lahko dobili brez recepta s smrtnega odmerka 20 na nesmrtni 10 tablet, je število samomorov v tistem letu drastično upadlo. V Sloveniji, kjer je št. 1 obešanje, imamo malo manevrskega prostora, rjuhe, vezalke, vrvi ima pač vsak doma.


Pred leti sem brala, da so na Madžarskem zelo pogosti samomori s samovžigom. Je metoda, ki jo najraje izbere samomorilec, družbeno oziroma kulturno pogojena?

Velikega pomena je dostopnost sredstva. Med dejavnike spadata tudi pretekli poskus in družinska zgodovina. Če je v našem okolju veliko samomora, bomo tudi mi v stiski prej pomislili na to rešitev kot če tega v našem okolju ni. Ko pomislimo na samomor kot rešitev, navadno že pomislimo tudi na metodo. Če so se babica, dedek in stric obesili, bomo hitro pomislili, da je to rešitev tudi za nas.

Koliko pa na število samomorov vpliva družbeno okolje? Je mogoče reči, da samomorilnost upada, ker je minila globalna finančna kriza?

V začetku krize smo se zelo bali, kaj se bo zgodilo, takrat smo namreč že opažali trend padanja samomorilnega količnika. Ta je eno leto zares stagniral, vendar se ni nadaljeval. Večjega vpliva krize, recesije na samomorilno vedenje v Sloveniji nismo opazili. Hvala bogu. V Grčiji je bilo drugače. Na splošno to, kako rešujemo naše probleme, koliko alkohola popijemo, koliko in kako se pogovarjamo, vpliva tudi na samomorilno vedenje, tako da je družbeni vpliv velik. V Sloveniji so kar velike razlike med posameznimi deli. Vzhodni del države je tisti, ki je s samomorom veliko bolj obremenjen kot denimo Primorska. Če malo razmislimo, kakšna je kultura na eni in drugi strani, lahko rečemo, da je na Primorskem podobna klima kot v Italiji, kjer imajo nizek samomorilni količnik. Bolj ko se približujemo Madžarski meji in Hrvaški, bolj ta količnik narašča. Se pravi, da smo na nekakšnem prehodu različnih kultur, in na neki način se to kaže po številu samomorov.

Slovenci smo večinoma precej zaprti, za nas je pomembno, kakšen vtis naredimo na druge. Bi bilo samomorov pri nas manj, če bi bili bolj odprti in sproščeni, denimo takšni, kot so Italijani?

V italijanski kulturi indikatorji duševnega zdravja kažejo nekatere dobre značilnosti, denimo to, da se o stvareh govori. V Italiji lahko tudi moški prej pokažejo svoja čustva, tudi žalost. Pri nas je ta dobra slika o sebi, ki jo poskušamo vzdrževati, ena izmed večjih ovir za duševno zdravje. Dajati poskušamo vtis, da nas nič ne prizadene, težko govorimo o svojih čustvih. Po drugi strani se na takšna sporočila, če jih da nekdo drug, ne znamo dobro odzvati.

Lahko posameznik s tem, da je manj obsojajoč, prepreči morebiten samomor v svoji bližini?

Lahko. V naših programih za preprečevanje samomora veliko delamo za t. i. čuječnost. To je drža, pri kateri si čim bolj v tem trenutku, kjer imaš neobsojajoč odnos do sedanjosti – tako do tega, kako jo doživljaš ti, kakor tudi do tega, kako jo doživlja drugi. Sprejemanje je čudežno zdravilo, sploh kadar gre za reči, ki se jih ne da spremeniti. Biti sočuten, pokazati, da nam je iskreno mar za drugega. Preprečevanje samomora ni samo stvar stroke, ampak vseh naših odnosov.

Kako se preprečevanja samomorov v Sloveniji lotevamo sistemsko?

Pri moških je samomorov tri- do štirikrat več kot pri ženskah.

 

Pripravljamo programe, ki temeljijo na čuječnosti, po vsej Sloveniji. Delamo jih predvsem za ljudi, ki so v stiski, eno leto pa smo delali tudi s strokovnjaki, saj smo v neki študiji odkrili, da ljudje prej pristopijo in pomagajo tistim v stiski, če se tudi sami dobro počutijo. Imamo pa še tudi kar nekaj drugih programov, vse od neposrednega dela na šolah z učenci in dijaki do dela s strokovnjaki in ranljivimi skupinami.

To, da se moraš sam najprej počutiti dobro, se, zanimivo, ujema z učenjem raznih t. i. newageevskih praks.

 

O tem se veliko govori, mi pa smo to utemeljili z znanstvenimi metodami v večji mednarodni študiji preprečevanja samomora med mladimi. Ugotovili smo, da so učitelji, ki so se sami dobro počutili, prej pristopili do dijakov s težavami. Bolj so bili pripravljeni pomagati in prej so prepoznali otroke s težavami, če je bila klima na šoli ugodna, če so se sami počutili sprejete, varne v šolskem okolju.

Kako prepoznati otroka, človeka v stiski in kaj storiti?

Ko vidimo, da se oseba spreminja, da se malo bolj zapira vase, da ne uživa več v aktivnostih, ki jih je prej imela rada. Pozorni moramo boto na klasične znake depresivnega razpoloženja, še posebno pri moških, sta to lahko razdražljivost in agresija. To so znaki na ravni vedenja, oseba lahko tudi denimo reče »kmalu vam bo boljše, ko vam ne bom več delal težav«, »kmalu se me boste rešili«. Ali pa, ko vidimo, da oseba pripravlja oporoko, razdaja imetje ali reči, ki so zanjo pomembne. Sprožitelji so velike izgube: ko izgubimo ljubljeno osebo, službo, zdravje, premoženje ipd. Ali pa simbolične izgube, denimo statusnega simbola. V teh primerih je najpomembnejše, da pristopimo in pokažemo iskreno skrb, spregovorimo, si vzamemo čas. Da osebe ne pustimo same, ne le simbolično, ampak tudi fizično, tako da ostanemo z njo skupaj.

Za konec: kako lahko vsak od nas sam prispeva k temu, da bo samomorov v Sloveniji še manj?

Mislim, da moramo biti empatični in sočutni drug do drugega. Pa mogoče malo bolj prijazni, najprej do sebe, nato še do drugih ljudi. Prijaznost je, ugotavljam, v življenju tako zelo pomembna, tako preprosta je in hkrati tako težka. Kot rečeno, živimo v kritični družbi. Te osnovne prvine nam lahko polepšajo življenje.

 


Viri informacij

O ustreznih oblikah pomoči ali za podporo in pogovor so na voljo tudi telefoni za pomoč v stiski:
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
116 123 – zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (skupna številka; 24 ur na dan; klici so brezplačni)
Tom telefon vsak dan od 12.00 do 20.00 na 116 111.
V stiski lahko poiščemo strokovno pomoč tudi v eni od desetih psiholoških svetovalnic:
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (031 704 707; naročanje vsak delovnik med 12. in 19. uro) – svetovalnice v Ljubljani, Kranju, Postojni, Novi Gorici, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Sevnici in Kopru
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (031 778 772; naročanje vsak delovnik med 8. in 15. uro) – svetovalnici v Celju in Laškem
Za podporo, komunikacijo in podatke o ustreznih oblikah pomoči je primerno tudi spletno svetovanje:
spletna postaja za razumevanje samomora www.zivziv.si
spletna svetovalnica za mlade www.tosemjaz.net




 

Deli s prijatelji