Čarobni prsti 
mlade pianistke

Udarila je zadnjo tipko in poslednji ton je zaplaval po prepolni Unionski dvorani. Nežno je dvignila pogled in se zazrla za njim. Njene oči so ujele zasanjane obraze poslušalcev. Nastal je trenutek tišine in šele nato se je po dvorani razlegel bučen aplavz.

Klavir ni bil prva izbira

Tako poslušalci doživijo in občutijo nastop mlade mariborske pianistke Anastazije Vezonik. Naj bo to njen solistični nastop ali igranje s simfoničnim orkestrom, kot je bilo pred dnevi v Mariboru. Anastazijo bo vedno odnesel val umetniške interpretacije izbranega skladatelja, prevzeli jo bodo toni, tipke, note. Na trenutek se bo zazdela odsotna, njen mladostni obraz, ki ga krasi vedno prisoten širok nasmeh, bo pridobil nove poteze. Zasanjan in popolnoma predan trenutku naučenih not in izbranih mehkih ali odločnih udarcev po črno-belih tipkah in pritiskov na pedala koncertnega klavirja. Na nastopu Anastazija postane brezčasna, precej drugačna kot takrat, ko ne sedi za klavirjem, saj se zlahka prepusti sproščenemu pogovoru, polnemu smeha in obilice besed.

»Spomnim se dneva, ko je prvič prišla v moj kabinet, sama, z majhno beležko v naročju. Bila je stara osem ali devet let. Že takrat je bila tako samostojna, da se je za urnik kar sama dogovorila z menoj,« se spominja njena prva učiteljica klavirja Vlasta Bezjak. Klavir ni bil njena prva izbira. Želela je postati baletka. Tudi učenje klavirja je bilo sprva težko, note na papirju so se ji kazale kot nerazumljive šifre. Prizna, da je želela pustiti klavir in se posvetiti baletu. »A so bili starši odločni, predvsem oče, ostala sem pri klavirju in tega sem vesela, bila je le moja otroška muha in strah pred neznanim.«

Korak naprej

Po intenzivnih urah učenja in spoznavanja vseh skrivnosti zapisanih not, so se za Anastazijo začeli prvi nastopi – na matični glasbeni šoli, na tisti v mestu, po šolah, nato še zunaj rojstnega Maribora. Anastazija je, po besedah učiteljice Vlaste, blestela povsod. Rada je nastopala. Zatem so prišla tekmovanja, državna in kmalu za njimi mednarodna. Tudi uspehi: sto točk (od sto možnih) v Trstu in za povrhu še absolutna nagrada med vsemi mladimi pianisti. Pred Anastazijo so se odprla povsem nova in nič več lokalna vrata … »V srednji šoli me je prevzela Saša Gerželj Donaldson. Naslednjega državnega prvenstva (ta je vsaka tri leta) sem se udeležila v drugem letniku in prejela zlato plaketo, v Zagrebu istega leta pa 2. nagrado. To je bilo prelomno zame tudi zato, ker sva se z mentorico Sašo odločili, da bom šla na sprejemni izpit v Gradec.« Z rosnimi 17 leti je izpit opravila in začela študij čez mejo. Letos oktobra jo čaka zaključni diplomski nastop klavirskega in koncertnega študija, takoj za njim bo vpisala magisterij.

V njej je nekaj več

Po humanitarnem koncertu mariborskih soroptimistk je o Anastaziji spregovorila tudi dirigentka Simfoničnega orkestra SNG Maribor Živa Ploj Peršuh: »Spremljam jo že nekaj let, nanjo sem postala pozorna zato, ker je njeno igranje v marsičem drugačno od igranja njenih vrstnikov. To se pozna v senzibilnem oblikovanju tona in v občutenem izvajanju partitur. Poznam jo kot zelo dobro interpretko Mozartovih del.« Za dobrodelni koncert, ki je bil njen prvi solistični nastop s simfoničnim orkestrom, sta izbrali Griegov Koncert za klavir in orkester v a-molu (op. 16) in Anastazija je pred polno dvorano vrhunsko zaigrala enega od večjih klavirskih koncertov.

Anastazija Vezonik prihaja iz glasbene družine – njen oče je operni pevec v Mariboru – in bo gotovo ostala v koncertnih vodah. Čez leta bi rada učila klavir ter svoje znanje prenesla na otroke. »Kaj bo prinesel čas, bom še videla. A vem, da bom nekega dne nastopila na zame tekmovanju vseh tekmovanj.« Kje in kdaj, sem povprašal. Odgovor sem izvedel le ob trdni obljubi, da bom o tem molčal.