Brutalno iskrena Violeta Tomić: Umivala sem mu noge, da ni znorel
Ko kamera ugasne, človek ostane sam, brez maske. Brez odrov, luči in pozornosti smo soočeni sami s sabo in s svojo podobo. 62-letna igralka in političarka Violeta Tomić je z nami delila svojo bolečo osebno zgodbo iz otroštva, ki jo je v tišini skrivala dolga leta, medtem ko je nosila masko javne osebnosti.
Za sabo ima desetletja gledališkega ustvarjanja in nekoliko manj političnega delovanja, po končani uspešni karieri pa je spoznala, da želi v zadnjem obdobju svojega življenja pomagati ljudem. »Skozi intenzivne samoanalize in iskanje smisla trpljenja kot tudi skozi iskanje svoje nove poti sem ugotovila, da želim v zadnjem obdobju svojega življenja pomagati ljudem, da najdejo sebe.
Ta pot nikakor ni lahka, saj vodi mimo premnogih čeri, je pa nujna in edina prava.« Pri 60 letih je imela občutek, da bo umrla. »Moja babica, ki je bila edina svetla točka v mojem življenju, je bila od kapi zadeta od 50. do 62. leta in je bila nepokretna. In ko sem prišla v njena leta, sem imela občutek, da me moji predniki kar vlečejo dol, da je čas, da se jim tudi jaz pridružim.«
Ko je bila stara komaj tri leta, je bila priča brutalnemu napadu očeta, ko je z nožem razrezal mamo. »Mamo so odnesli na nosilih in mi je skozi solze in kri rekla, da pride pome. Seveda ni mogla priti, ker so jo dve leti fizično zdravili in potem je trajalo še nekaj časa, da je bila toliko pri sebi, da je lahko prišla na sodišče in me poskusila dobiti nazaj po sodni poti,« pravi.
Kakšno otroštvo ste imeli?
Moj svet v otroštvu ni bil svet varnosti in ljubezni. Bila sem sama, prestrašena in popolnoma odvisna od nedoraslih odraslih. Ko je moj oče naredil samomor, je imel komaj 33 let, za sabo pa že dva neuspela zakona. Takrat se o psihičnih težavah ni govorilo, ni bilo ustreznih institucij in vsak je bil sam s svojo bolečino, ki jo je reševal tako, kot je najbolje znal. Običajno z alkoholom. Oče je bil pod izjemno močnimi pritiski, saj je kot majhen otrok skupaj z mamo preživel pekel druge svetovne vojne, dedek pa je bil večino časa odsoten. Tako se je močno navezal na svojo mamo, ki jo je ravno tako zaznamovalo težko življenje in je zgolj pri 50 letih zaradi kapi ostala priklenjena na posteljo, vse do svoje smrti pri 62 letih. Torej sem nadživela vse svoje nesrečne prednike in z veliko ljubezni in razumevanja zdravim podedovane družinske travme, saj drugače ne gre.
Po napadu očeta na mamo ste onemeli in pozneje začeli jecljati. Kako so se na vaše spremembe odzvale institucije – vrtec, osnovna šola, če sploh?
S svojimi težavami sem bila povsem sama. Stara sem bila tri leta in nisem hodila ne v vrtec ne v šolo. Skrbela sem za bolno babico in se tresla od strahu pred očetom. Vsakič ko je prišel domov, sem mu hitela umivati noge v topli vodi in biti čim bolj tiho, da ga ne bi še bolj ujezila. Seveda sem vedno bila čudna. Danes me mnogi vidijo kot izjemno močno osebo. Če preživiš pekel, ko si tako majhen in ranljiv, razviješ številne obrambne in preživetvene strategije. Popolnoma jasno je, da me večina ljudi težko sprejme in razume, saj to presega tisto, v kar so še zmožni verjeti.
Je kdo vedel za dogajanje v vaši družini?
Težko rečem, ali je kdo vedel in kaj so vedeli. Mama je seveda vedela, kje me je bila prisiljena pustiti, a je bila nemočna, saj so sodni mlini tudi takrat mleli zelo počasi. Preden me je sodišče dodelilo njej, je minilo mnogo let, v tem času se je ves čas močno trudila, da bi navezala stik z mano.
Vaša mama je bila po napadu dolgo hospitalizirana. Ste se po njeni ozdravitvi ponovno srečali – kako se je skozi leta razvijal vajin odnos?
Moja mama ni nikoli popolnoma ozdravela po tistem napadu. Na njenem lepem obrazu je ostala globoka brazda čez celo lice, ravno tako ji je ostalo nekaj brazgotin po telesu. Duševne rane pa so bile tako globoke, da se je čez več kot pol stoletja bala umreti, da ga ne bi ponovno srečala. Štiri leta je nisem videla in pozabila sem, kako je videti. Zame je bila tujka. Ta odtujenost je za vedno obvisela med nama.
Pravite, da je bil oče pogosto nasilen, ko se je napil. Kako močne spomine imate še na to?
Tudi dedek je bil alkoholik. Vsako jutro je vstal, se uredil in šel na vrt sosednje gostilne, kjer je pil do onemoglosti, potem pa je doma celo noč kričal in haluciniral. Naš dom je bil norišnica, zato sem vse življenje potrpežljivo čakala, da dopolnim 18 let in za vedno zapustim to ladjo norcev.
Oče je umrl, ko ste bili stari devet let. Kdaj ste ga nazadnje videli? Ste mu kdaj oprostili? Kakšni občutki vas prevevajo, ko pomislite na očeta?
Težava je v tem, da se sploh nisem zavedala tega, da sem razvila stockholmski sindrom. Oče je bil zame bog in po njegovi smrti sem ga neznosno pogrešala. Zdaj šele vem, kako zelo usoden je bil za moje dojemanje sveta in moj vrednostni sistem.
V nekem trenutku ste se z mamo preselili v Slovenijo. Kako ste se kot otrok znašli v tujem okolju?
Ko me je mama končno odpeljala k sebi domov, sem šla s popolno tujko v neznano. Zelo sem prilagodljiva, zato sem se hitro prilagodila. Sošolcem sem plesala pred tablo, jim pela in pripovedovala zgodbe. Tako sem hitro ugotovila, da mi nastopanje močno dviguje ceno v očeh skupnosti. Hitro sem se tudi povezala s številnimi bratranci in sestričnami, ki so zame postali zelo pomembni člani družine, saj smo bili približno istih let. Veliko dni med počitnicami sem tako preživela v Novem mestu in na Čatežu. Povsod sem se počutila doma, saj pravijo, da je dom tam, kjer je srce. Moje srce pa je bilo razpeto med Sarajevom, saj sem zelo pogrešala očeta, babico in vse svoje tam, in svetom, v katerem sem bila vse bolj domača.
Babica je bila svetla točka v vašem otroštvu. Je imela tudi ona velik vpliv, da ste postali igralka in političarka?
Najbolj me je oblikoval oče, saj je bil klasični glasbenik v Pozorištu. Vodil me je s sabo na vaje in predstave. Tam sem se popolnoma zaljubila v gledališče. Hotela sem postati baletka, občudovala sem zlate štukature, lestence in žametne zavese. Babica mi je dajala občutek varnosti, saj sem se v trenutkih očetove jeze vedno zatekla pod njeno ogromno tuhno. Ob pogledu na bolno mater se je njegovo divjanje običajno ustavilo.
Je posledica krutega družinskega življenja to, da je vaša drža vselej videti resno in se redko smejite?
Vedno sem bila polna notranjih in zunanjih bojev, ne pa cenenih nasmeškov. V življenju sem od najzgodnejšega otroštva morala skrbeti le za to, da ostanem živa. Ni mi bilo do smeha, niti najmanj. Kar pa ne pomeni, da nisem dober človek. Ljudje prevečkrat nasedejo lažnim prerokom, ki se jim nežno nasmihajo. Jaz sem drugačna. Vidim skozi ljudi in imam nezmotljiv detektor za laži in manipulacije. Ravno zato se me nekateri bojijo. Ker se ne bojim ničesar in nikogar več.
V svoji umetnosti, denimo v predstavi Obračun, govorite o svojih bolečih točkah življenja. Ali menite, da slovenska družba še vedno preveč molči o družinskem nasilju, ali so se na vas obrnili tudi ljudje s podobnimi preizkušnjami?
Ne vem, kako je drugje, ampak v Sloveniji imamo ogromno primerov, ko kar naenkrat v prej na prvi pogled idilični družini izbruhne zločin. Femicid, umor žensk v družinskem krogu, žal ni stvar daljne preteklosti, ampak je ta problematika še kako aktualna tudi zdaj. V Sloveniji partnerji ubijejo od 7 do 14 žensk na leto, otroci pa so priče in celo žrtve teh dejanj. Njihovo življenje je uničeno za vedno. O tem se premalo govori, saj se družinske težave skrivajo za videzom popolnosti in ustvarjanja zunanje podobe, ki naj bi bila všeč sosedom in skupnosti. Zelo pomembno je, kaj si drugi mislijo o nas in naši družini. Da imamo boljši avto, večjo hišo ...
Tudi zato je nastala predstava Obračun, ki sem jo posvetila vsem otrokom, ki nimajo nikogar, ki bi jih branil. Predvsem pred lastnimi starši. Ko javna oseba, kot sem jaz, odkrito spregovori o svojih najglobljih travmah in skrivnostih, odpira polje dovoljenega. Začnemo se pogovarjati tudi o bolj neprijetnih temah. To pa je zelo pomembno. Po predstavi so k meni prihajali ljudje, ki so želeli z mano deliti svoje izkušnje.
Hvaležna sem za to, da so se ob moji odprtosti in ranljivosti počutili varne, da tudi oni spregovorijo na glas o stvareh, ki do takrat niso imele glasu. Ker smo se sramovali tistega, kar se nam je zgodilo, čeprav nismo dejanj z ničimer povzročili. Želim razbliniti strah in sram. Posvetiti v temo naše duše in jo pozdraviti.
Napovedali ste tudi knjigo o svoji življenjski zgodbi. Pravite, da je to za vas osebna katarza. Bi nam lahko zaupali še kakšno zgodbo, ki jo nosite v sebi in je še niste delili z javnostjo?
V knjigi bo ogromno dejstev, točno takšnih, kot se jih spomnim. Ne bom jih še razkrivala, saj potem branje ne bi bilo zanimivo. Lahko povem le, da se bere kot kriminalka, saj je bil opisani dogodek le začetek pekla. Pa tudi, ljudje zelo radi zbanalizirajo vse. Jaz pa jim želim odpreti srce, da jim pomagam, da se tudi sami odprejo svoji lastni resnici in pozdravijo svoje lastne travme. Kajti vsak človek ima svoje in vsak nosi svoj križ, ki je ukrojen točno za njegov hrbet. Zato bodimo sočutni drug do drugega in ne sodimo. Vedno se nam vse vrne, tako dobro kot slabo.
Imate 33-letno hčer. Imate občutek, da so vaše otroške travme vplivale tudi na vzgojo otroka? Kdaj pomislite, da ste bili slaba mama?
Glede na dejstvo, da sem vzgojila hčerko, ki je v vseh pogledih vzorna mlada ženska, izobražena, samozavestna in srčna, sem nedvomno dobra mati. Takšna, ki svojega otroka zavestno gradi drugače, kot je to doživljala sama. Ki se zaveda, da je treba verigo zlorab prekiniti. Ki ne laže in ne igra popolnosti, temveč se iskreno spopada s težavami, s katerimi se sreča na poti. Sem mati, ki ji bo hčerka z veseljem zaupala v varstvo svoje otroke, saj ve, da jih bom vzgojila v odgovorne, ponosne in dobre ljudi.
Ko danes gledate nazaj na otroka, ki ste nekoč bili – kaj bi mu rekli?
Absurdno je, da je žrtve dolga leta sram zaradi stvari, ki so se jim zgodile, pa čeprav tega niso z ničimer povzročile. Obstaja meditacija, ki se imenuje »zdravljenje svojega notranjega otroka«. V njej pristopiš otroku, kot si bil v tistih letih, ko se je zloraba zgodila, in ga potolažiš. Rečeš mu, da bo vse v redu, da boš vedno tu, ob njem. Obrišeš mu solze in ga objameš. Daš mu občutek varnosti. To deluje tako močno, da imam včasih občutek, da sem odrasla jaz tista, ki je rešila malo Violetko, ko je bila pretepena, prestrašena in sama. Pomembno je, da se nikoli ne vdamo, da vztrajamo, ne glede na to, kako težke stvari se nam zgodijo.
