USPEH

Brez nog in z eno roko 
do svetovnega rekorda

Objavljeno 15. september 2012 13.00 | Posodobljeno 15. september 2012 13.00 | Piše: Lovro Kastelic

Darko Đurić se je plavanja naučil v šoli v naravi, ko ga spremljevalec enkrat ni ujel.

Darko Đurić ob pogledu na stenčas, kjer so tudi slike njegovih sester Mojce in Ane ter bratov Tomaža in Marka. Foto: Dejan Javornik

PODBREZJE – Dolžino bazena v slogu delfin je do zdaj najhitreje preplaval španski plavalec Rafael Munoz Perez, njegov svetovni rekord še vedno znaša 22,43 sekunde. Ampak tudi mi imamo najhitrejšega na svetu v tem slogu in na isti dolžini, le da v svoji kategoriji. Brez ene roke in brez obeh nog je namreč na pravkar končanih paraolimpijskih igrah v Londonu priplaval do novega svetovnega rekorda (40,48)!

To je čas, v katerem se skriva življenjska zgodba Darka Đurića, ki se je pred 23 leti rodil z izjemno redko gensko napako in moral v rejništvo. Dve leti po rojstvu je padel v objem ljubeči Veroniki in Milanu, za nameček pa je dobil še starejša brata in sestri. Vzgajani v najlepšem duhu so takrat izvedeli za fantička, ki se bo moral še kako boriti za svoj obstoj. »Ko sva ga z možem prvič videla, je iz njegovih črnih očk posijala takšna energija,« se Veronika spominja Darkovih žarkov, ki so ju tako omrežili, da sta nebogljenega fantička pripeljala domov. Za vedno!

Darko se je znašel sredi gorenjske idile v Podbrezju. »Oh, res sem vesel, da so me tako lepo sprejeli, bolje res ne bi moglo biti,« je dejal vrhunski plavalec, fenomen, ki smo ga obiskali ob jutranji kavi. Pri Debeljakovih se zbujajo že zelo zgodaj, mogočna kmetija zahteva marljivost od jutra do večera. In tega se je, čeprav je brez roke in nog, navzel tudi on. »V življenju se trudim po najboljših močeh,« nam je zaupal mirni Darko, študent fakultete za poslovne vede, ki je na vso srečo našel še plavanje. Plavati se je naučil pri desetih. »V Pacugu, v šoli v naravi. Skakal sem v vodo, spremljevalec pa me je lovil ...« Ko ga enkrat ni ujel, je splaval. Darko odtlej premika meje: vodo odriva z edino roko, ki jo ima, z desnico, s telesom le krmari, povsem po občutku. »Tega se ne da naučiti!« je priznal ponos Podbrezja.

Biti samostojen

S treznostjo in z vljudnostjo je v teh dneh navdušil slovensko javnost. Matere bi ga imele za zeta, očetje za zgled sinovom. »Upam, da ga ne bo prevzelo,« se je nasmehnila Veronika, medtem ko je Darko navdušeno prebiral zadnje voščilo, ki mu ga je pismonoša ravno dostavil. »Poglej, poglej, še sam gospod nadškof Stres mi je poslal voščilnico!« se mu je smejalo.

V kotičku smo opazili mater Terezo. Na steni je visel velik križec. Blaženi med dobrimi ljudmi, ki jim uspe ovire preskakovati z ljubeznijo, smo ugotovili, da sta vera in duhovnost pomembna elementa njihovega bivanja. Tudi Darkovega. Njegov krušni oče se zaveda, da so usodna naključja močno povezana: »Če ne bi bilo Darka, ne bi bilo vsega lepega, kar se nam dogaja ...« Vera, upanje sta nujna ravno v tistih najtežjih trenutkih … »Ko se odločaš za kakšne velike in pomembne stvari,« je začela Veronika. Milan pa je dodal: »Kot na primer, ko sva se odločala za Darka.«

Pri nas je doping izkoriščanje kategorizacij. Nemalo jih je precej bolj zdravih od nas, pa jim vseeno dovolijo tekmovati v naši kategoriji!

Milan je Darka objel s pogledom, ki je božal po licih. »Veste, naš Darko je tako zanimiv človek, res sem vesel, da lahko živimo skupaj, najraje pa ima ...« Naraslo sladkobnost smo presekali z neumestnim vprašanjem: »Nemara mamin štrudelj?« »Če že sprašujete, najraje imam pomfri pa dunajca. Zelo nezdravo, kajne?« je skorajda prišepnil Darko, njegova mama ga je slišala. »Ali veste, da sem mu prav to naredila, ko je prišel s paraolimpijskih iger?«

»Mmmm,« je Darku zadišalo. »Mek se prav skrije pred maminim krompirjem!«

Darko Đukić, ki nikoli ni razmišljal o spremembi priimka – »ni razloga, to sem jaz, in to je to!« –, je izbral pravo pot. »Že od nekdaj se je znal boriti in si tudi izboriti,« je pojasnila njegova mama. Oče pa je dodal: »Najina velika želja je bila, da bi postal samostojen.«

»In to sva zdaj doživela,« je ponosno vzkliknila Veronika in dolila še malo kave. Darko je opravil celo vozniški izpit za posebej zanj prirejeni avto, vreden 60.000 evrov, za katerega ste med drugim tudi vi, drage bralke in bralci Slovenskih novic, pomagali zbirati sredstva. Z njim je še povečal samostojnost. »Da bi le dobil še službo ...« si je zaželel silno fotogeničen mladenič. Veronika pa je v smehu nadaljevala naštevanje njegovih znanj: »Tudi makarone si zna skuhati, tako da zaradi lakote že ne bo umrl.«

Dobro razpoloženi Darko s širokim nasmehom, da so se dobro videli snežno beli zobje, se ni pustil: »Kaj pa konzervo? Saj tudi to znam odpreti!«

Trojica je za mizo kar tekmovala, tako smo med drugim izvedeli, da zna tudi cunje vreči v stroj … Dobro, dobro, pomislimo, ali se gremo igrico pokaži, kaj znaš ali kaj? Nekaj je jasno kot beli dan: v plavanju mu ni para!

Smeh na svoj račun

Ko je bil Darko majhen, so se hudo bali zanj. »Da se ja ne bi kaj polomil, saj je res ogromnokrat padel,« se spominja Veronika, Milana pa je bilo najbolj strah, da Darko ne bi bil srečen, da mu ne bi bilo lepo. Bala sta se, da se zaradi prirojenih hib ne bi sprejemal, sploh v puberteti. A sta ga vzgajala v sila odprtem duhu, od tod tudi Darkovo modro razmišljanje: »Ni važno, kako izgledaš, važno je, kaj imaš v glavi in srcu!« Res ima srečo, da ima tako trdno hrbtenico. »In to v obeh pomenih,« je glasno poudaril oče.

Darko se zna pošaliti na svoj račun, o tem ni nobenega dvoma, a to lahko počno samo tisti, ki se znajo soočiti s svojimi napakami. »Ali se lahko pogovoriva na štiri oči?« je nekoč pobaral Alena Kobilico, prav tako plavalca, ki je zaradi bolezni žal nesrečno oslepel. Alen pa je odvrnil: »Ti, jaz sem te pa ravno hotel vprašati, ali bi mi lahko pomagal in ponudil par rok!« Seveda sta se oba zakrohotala. Darko se je na paraolimpijskem mimohodu ob odprtju na glas zamislil: »Pa saj nas polovica niti ne more ploskati!« Neka športnica zraven mu je odvrnila: »Pa kaj ti je, itak da jih lahko več ploska, kot pa hodi!« Ha, ha, ha in še enkrat ha, sta se smejala.

No, če smo že pri športu, Darko, kaj pa doping? »Absolutno proti!« odvrne. »Pa saj še kofeta ne pije,« se je nasmehnila Veronika, Darko pa se je prvič med pogovorom nekoliko razhudil. »Veste, pri nas je doping izkoriščanje kategorizacij. Nemalo jih je namreč precej bolj zdravih od nas, pa jim vseeno dovolijo tekmovati v naši kategoriji!« In zato zmagujejo! Kmalu se je pomiril: »Eh, brez zveze sploh razmišljati o tem.« Nekoč, upa, bo vsem pokazal svojo moč, tako kot njegov prijatelj, Mehičan Gustavo Sanchez Martinez, ki je z istimi težavami, kot jih ima Darko, pokoril vso konkurenco. Do zadnjega. In še naša napoved: to bo kmalu uspelo tudi našemu svetovnemu rekorderju, Darku Đuriću!





Deli s prijatelji