Brez modre in rdeče ni hetiških pirhov
Mojstrica Eva Tivadar ohranja bogastvo velikonočnih šeg. Ustvarila je zajetno zbirko lastnih vzorcev.
Odpri galerijo
Mojstrica Eva Tivadar iz Kamovcev ohranja in neguje bogastvo velikonočnih šeg, zaklad prekmurske ljudske umetnosti. FOTOGRAFIJE: JOŽE ŽERDIN
Velikonočni pirhi so ljudske umetnine. Lahko jih izdelujemo s pomočjo naravnih barv in s preprostimi tehnikami, s katerimi lahko domišljiji pustimo prosto pot in se prepustimo ustvarjalnemu klicu v sebi. Mojstrica izdelave velikonočnih pirhov je Eva Tivadar iz Kamovcev pri Lendavi, ki je nosilka naziva ljudski umetnik domače obrti na Madžarskem in je vpisana v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije kot nosilka izročila izdelovanja prekmurskih remenk. Ob letošnjih velikonočnih praznikih povedala, da je pirhe izdelovala predvsem za domače in svojo dušo.
»Pirhe so v naših krajih, v Kamovcih, Dobrovniku in širšem okolju, izdelovali v treh tehnikah. Eni so izdelani z naravnimi barvili, ko so denimo čebulni olupki. Poznamo še praskanke, ta tehnika je bila v Hetišu zelo razširjena v začetku 20. stoletja. Jajce se najprej pobarva, nato se z ostrim žepnim nožem v lupino vpraska vzorec. Tretja je batik tehnika, ki je najtežja in zahteva kar veliko natančnosti in spretnosti. Za delo se uporablja pisalka. To je kovinski lijaček na držalu. Vanj vsujemo čebelji vosek in ga segrevamo nad svečo, in ko se vosek stopi, z njim rišemo vzorec na jajce. Tam, kjer je vzorec, se barva ne prime. Po barvanju je treba vosek stopiti nad plamenom – tako dobimo čisto gladko površino in pokaže se vzorec, ki je bil narisan,« je povedala mojstrica batik tehnike.
»Naučila sem se je v otroštvu od babice, pozneje pa od mame Irene. Nato je vse skupaj počasi začelo toniti v pozabo in pred približno 25 leti smo doma začeli obujati ta lepi običaj. Znanje o tehniki in njenih skrivnostih sem izpopolnjevala na izobraževanju na Madžarskem in tudi pri nas. Veliko sem se naučila od Elizabete Urisk, ki je kot prva začela izvajati razne delavnice in je organizirala prve razstave pirhov v Dobrovniku.«
Ko je osvojila tehniko, se je poglobila v raziskovanje starih vzorcev. Vsaka pokrajina ima značilne vzorce, zlasti Madžarska, kjer je ta tehnika na zelo visoki ravni. Njej najljubši so hetiški vzorci. Sprva je risala najbolj preproste, nato jim dodala osebni pečat. Eva ima bogato zbirko lastnih vzorcev, ki imajo korenine v njenem Hetišu. V Sloveniji je svoje pirhe dala na cenitev na obrtno zbornico in prejela certifikat SLO art craft.
Na Madžarskem je pridobila naziv népi íparművész, leta 2014 pa je bila v Sloveniji vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine kot nosilka dejavnosti izdelovanja prekmurskih remenk. To je najvišje možno priznanje za ohranjanje kulturne dediščine v Sloveniji. Hetiški vzorci so podobni kot na hetiških vezeninah. Tradicionalni barvi sta rdeča in modra. Izjemno intenzivna barva, zlasti modra, je zato, ker za izdelovanje uporablja povsem bela jajca. Tako je bilo nekoč tudi v kraju Kamovci in okolici. Za pirhe se uporabljajo kokošja jajca.
Izziv pa je uporabiti jajce drugih živali, denimo gosje, kokošje in golobje. Izdelovanje pirhov je zanjo velik izziv. Gre za konjiček, ob katerem se sprosti in da domišljiji in idejam prosto pot, hkrati pa ohranja bogato dediščino naših prednikov.
Hetiški pirhi
Tehnike sem se naučila v otroštvu od babice, pozneje pa od mame Irene.
»Naučila sem se je v otroštvu od babice, pozneje pa od mame Irene. Nato je vse skupaj počasi začelo toniti v pozabo in pred približno 25 leti smo doma začeli obujati ta lepi običaj. Znanje o tehniki in njenih skrivnostih sem izpopolnjevala na izobraževanju na Madžarskem in tudi pri nas. Veliko sem se naučila od Elizabete Urisk, ki je kot prva začela izvajati razne delavnice in je organizirala prve razstave pirhov v Dobrovniku.«
Izziv so gosja in golobja
Ko je osvojila tehniko, se je poglobila v raziskovanje starih vzorcev. Vsaka pokrajina ima značilne vzorce, zlasti Madžarska, kjer je ta tehnika na zelo visoki ravni. Njej najljubši so hetiški vzorci. Sprva je risala najbolj preproste, nato jim dodala osebni pečat. Eva ima bogato zbirko lastnih vzorcev, ki imajo korenine v njenem Hetišu. V Sloveniji je svoje pirhe dala na cenitev na obrtno zbornico in prejela certifikat SLO art craft.
Na Madžarskem je pridobila naziv népi íparművész, leta 2014 pa je bila v Sloveniji vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine kot nosilka dejavnosti izdelovanja prekmurskih remenk. To je najvišje možno priznanje za ohranjanje kulturne dediščine v Sloveniji. Hetiški vzorci so podobni kot na hetiških vezeninah. Tradicionalni barvi sta rdeča in modra. Izjemno intenzivna barva, zlasti modra, je zato, ker za izdelovanje uporablja povsem bela jajca. Tako je bilo nekoč tudi v kraju Kamovci in okolici. Za pirhe se uporabljajo kokošja jajca.
25 let je, odkar je začela izdelovati pirhe v batik tehniki.
Izziv pa je uporabiti jajce drugih živali, denimo gosje, kokošje in golobje. Izdelovanje pirhov je zanjo velik izziv. Gre za konjiček, ob katerem se sprosti in da domišljiji in idejam prosto pot, hkrati pa ohranja bogato dediščino naših prednikov.
