PARAPLEGIK
Boštjan na vozičku od Litije do Čateža
Paraplegik Boštjan Ceglar je letos že osmič premagal Levstikovo pot. Obožuje šport in rekreacijo, na leto naredi tudi 1000 kilometrov in več.
Odpri galerijo
Boštjan in prijatelj Gregor na cilju Levstikove poti
FOTO: Osebni arhiv
LJUBLJANA – Letos so se številni ljubitelji dobre volje, zdravega življenja in rujne vinske kapljice ter dobre hrane odpravili na že 33. popotovanje po Levstikovi poti od Litije do Čateža.
Znova, že osmič, ako je statistika prava, je razdaljo Levstikove poti premagal tudi 36-letni Boštjan Ceglar. Od rojstva je invalid! »Dobrih 25 kilometrov sva naredila, ni bilo prvič,« pove Boštjan, ki je s prijateljem startal v Gabrski Gori, potem pa prek Moravč prišel do Čateža. Saj bi šel po isti poti kot drugi, a ta za voziček in njega vožnjo preprosto ni ustrezna. Se pa pot podaljša – tisti klasični pohodniki naredijo dobrih 22 kilometrov, Boštjan in njegov prijatelj Gregor sta še tri več.
»Rad se odpravim na to pot. Saj se iskreno povedano niti ne spomnim, kdaj sem šel prvič. Se pa s prijateljem rada ustaviva na vseh postojankah, ki jih na poti ne manjka,« nadaljuje Boštjan. »Rad imam šport, rad imam gibanje, volje in trme mi ne manjka. Najtežje pa je vedno na koncu, saj me vedno pričaka vzpon na Čatež,« pojasni Boštjan, ki pove, da sta vmes še dva zahtevna vzpona, ki pa jim je vedno kos. »Dan je bil lep, zaključila sva ga v bližnji piceriji.«
Boštjan je invalidsko upokojen, njegove težave pa so se začele že pri rojstvu. Točne diagnoze ne ve niti se z njo ne ubada in ne obremenjuje. Pove le toliko, kot so mu povedali starši. Da se je njegova hrbtenica poškodovala med porodom. Mati in oče sta v njegovem otroštvu poskusila vse, pomoč so iskali celo pri alternativnih zdravilcih. Boštjan je v mladih letih hodil tudi z berglami, danes pa se postavi na noge le takrat, ko res ne more kam z vozičkom. Končal je osnovno in srednjo elektrošolo, živi v vasi Mulhe v občini Šmartno pri Litiji. Kot veseljak in dobričina je v družbi pa vedno dobrodošel.
Da Boštjan s tako lahkoto premaguje Levstikovo pot, gredo zasluge njegovi doslednosti. »Veliko se vozim z vozičkom, včasih tudi po 30 kilometrov na dan, danes po 15. Malce mi nagaja rama, zato letos nisem prevozil toliko kot leta 2017, ko sem z vozičkom naredil 1000 kilometrov in nekaj čez.«
Več kot 20 let je zapisan tudi košarki na vozičkih. Danes igra za Društvo paraplegikov Ljubljana Mercator. Pred selitvijo v dres Ljubljančanov je igral za Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. V regionalni ligi NLB Wheel, tam igrajo ekipe iz Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine, pa brani barve Zveze za šport invalidov Slovenije-Paralimpijskega komiteja. »Težko treniram zaradi te rame, zato sem malce zunaj forme,« za konec še pove reprezentant Slovenije, ki se navdušuje tudi nad športnim ribolovom.
S soigralcem Janezem Učakarjem na evropskem prvenstvu
Znova, že osmič, ako je statistika prava, je razdaljo Levstikove poti premagal tudi 36-letni Boštjan Ceglar. Od rojstva je invalid! »Dobrih 25 kilometrov sva naredila, ni bilo prvič,« pove Boštjan, ki je s prijateljem startal v Gabrski Gori, potem pa prek Moravč prišel do Čateža. Saj bi šel po isti poti kot drugi, a ta za voziček in njega vožnjo preprosto ni ustrezna. Se pa pot podaljša – tisti klasični pohodniki naredijo dobrih 22 kilometrov, Boštjan in njegov prijatelj Gregor sta še tri več.
Z Robijem Bojancem in Milanom Slapničarjem se je takole veselil naslova državnega prvaka.
»Rad se odpravim na to pot. Saj se iskreno povedano niti ne spomnim, kdaj sem šel prvič. Se pa s prijateljem rada ustaviva na vseh postojankah, ki jih na poti ne manjka,« nadaljuje Boštjan. »Rad imam šport, rad imam gibanje, volje in trme mi ne manjka. Najtežje pa je vedno na koncu, saj me vedno pričaka vzpon na Čatež,« pojasni Boštjan, ki pove, da sta vmes še dva zahtevna vzpona, ki pa jim je vedno kos. »Dan je bil lep, zaključila sva ga v bližnji piceriji.«
Mati in oče sta v njegovem otroštvu poskusila vse, pomoč so iskali tudi pri zdravilcih.
Boštjan je invalidsko upokojen, njegove težave pa so se začele že pri rojstvu. Točne diagnoze ne ve niti se z njo ne ubada in ne obremenjuje. Pove le toliko, kot so mu povedali starši. Da se je njegova hrbtenica poškodovala med porodom. Mati in oče sta v njegovem otroštvu poskusila vse, pomoč so iskali celo pri alternativnih zdravilcih. Boštjan je v mladih letih hodil tudi z berglami, danes pa se postavi na noge le takrat, ko res ne more kam z vozičkom. Končal je osnovno in srednjo elektrošolo, živi v vasi Mulhe v občini Šmartno pri Litiji. Kot veseljak in dobričina je v družbi pa vedno dobrodošel.
Da Boštjan s tako lahkoto premaguje Levstikovo pot, gredo zasluge njegovi doslednosti. »Veliko se vozim z vozičkom, včasih tudi po 30 kilometrov na dan, danes po 15. Malce mi nagaja rama, zato letos nisem prevozil toliko kot leta 2017, ko sem z vozičkom naredil 1000 kilometrov in nekaj čez.«
30
kilometrov prevozi na dan, da ostane v formi.
kilometrov prevozi na dan, da ostane v formi.
Več kot 20 let je zapisan tudi košarki na vozičkih. Danes igra za Društvo paraplegikov Ljubljana Mercator. Pred selitvijo v dres Ljubljančanov je igral za Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. V regionalni ligi NLB Wheel, tam igrajo ekipe iz Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine, pa brani barve Zveze za šport invalidov Slovenije-Paralimpijskega komiteja. »Težko treniram zaradi te rame, zato sem malce zunaj forme,« za konec še pove reprezentant Slovenije, ki se navdušuje tudi nad športnim ribolovom.
