LEGENDA
Bojan je najlepše smučal
Na turistični kmetiji Pr' krač so odprli razstavo, posvečeno Križaju. Ivo Daneu: Bil je prvi, ki je naredil smučarijo prepoznavno.
Odpri galerijo
Častni gost z dišečim šopkom
V torek je na enem od poslopij priljubljene turistične kmetije Pr' krač v Dolu pri Ljubljani ponosno plapolala občinska zastava. »Blagor tisti hiši, ki si iz navadnega dne naredi praznik,« je na slikovitem kmečkem dvorišču na stavek publicista Jožeta Hudečka spomnil gospodar Tone Čič in s tem simbolično najavil odprtje razstave, posvečene enemu naših najuspešnejših smučarjev, Bojanu Križaju, v prostorih svoje Galerije 19, ki sicer pogosto gosti predvsem slikarje.
Križaj je že drugi vrhunski športnik, ki se mu je Čič poklonil v zadnjem času, kot pravi sam, zato da bogata slovenska športna preteklost ne bi šla v pozabo in da bi ljudje vedeli, da so bili »tudi pred Rogličem še kaki Rogliči«. »Šport nas Slovence združuje. Ob njem pozabimo na barve in kam smo usmerjeni, ko gre za šport, smo vsi enotni,« poudarja.
Odprtja so se udeležila številna znana imena iz sveta športa. Mnogi so dobri prijatelji zvezde večera, vsi pa se še dobro spominjajo Križajevih zmag in kako so navijali zanj, ko je drvel po belih strminah. Kar šestkrat nas je zastopal na olimpijskih igrah, nam prinesel medaljo s svetovnega prvenstva in v bogati karieri v tekmah za svetovni pokal od leta 1976 do 1988 kar 33-krat stal na zmagovalnih stopničkah.
»Zame je bila prva njegova zmaga, ki je spremenila razmišljanje o jugoslovanski in slovenski smučariji, leta 1975 na evropsko-svetovnem prvenstvu. Takrat je Bojan odprl oči vsem nam, da ne delamo zastonj, pa tudi slovenski in jugoslovanski javnosti, da iz tega športa lahko še nekaj rata. In res je, ratalo je,« se je zmage svojega varovanca na dogodku spomnil Tone Vogrinec, ki prav v teh dneh obuja spomine na nekdanje dni ob pisanju knjige, ta bo izšla za božič 2021.
»Podoživljam, kar smo morda že malce pozabili, kako smo se veselili, kako smo trpeli. Kako smo jokali ob njegovem smuku v Kitzbühelu in se spet veselili teden pozneje v Wengnu. Na tej poti si bil moj idol in si še danes,« je nekdanji trener ganjeno dejal zvezdi večera in dodal, da je Bojan ena od dveh oseb, ki sta mu (poleg družine) popestrili življenje.
Ob razstavljenih predmetih se je marsikdo od zbrane družbe spomnil lepih trenutkov, povezanih s Križajevim smučanjem. »Spominjam se, kako sva s Tonetom (Vogrincem, op. a.) prvi dve leti sama teptala snežni cement, za vse sva bila v bistvu sama. In ni nama bilo težko. Danes za takšno opravilo potrebuješ deset ljudi,« pravi Tomo Levovnik, ki je z Vogrincem prvi delal s slovenskimi alpskimi smučarji: »Še danes smo prijatelji, še danes se družimo in imamo to srečo, da se spomnimo vsega lepega. Slabega ni bilo veliko.«
»Midva z ženo vedno govoriva, da je Bojan najlepše smučal,« ve o športnem kolegu povedati košarkarska legenda Ivo Daneu. »Seveda smo navijali za vse slovenske športnike. Takrat smo živeli za šport. V podjetjih in šolah so prekinili delo in spremljali Bojana. Bil je prvi, ki je naredil smučarijo prepoznavno. Takrat smo Slovenci začeli osvajati kolajne,« nam je zaupal na odprtju. Tega se je udeležil še en nepozabni športni prvak, Miro Cerar, ki mu je bila posvečena razstava pred Bojanovo. »Mislim, da je lepo in zaželeno, da se obudi spomin na tovrstne športnike s takšnimi priložnostnimi razstavami,« je pohvalil razstavo, ki si jo bo Pr' krač mogoče ogledovati mesec dni.
Za častnega gosta Bojana Križaja je bilo odprtje še posebno čudovit dogodek. »Takšne stvari so prijetne, sploh če lahko z njimi komu popestriš kak dolg turoben dan. Nam je pa luštno, da se malo dobimo stari kameradi, malo obujamo spomine in se gremo igrico še pomnite tovariši,« se je nasmejal. Kot pravi, so eksponati, ki jih je mogoče videti na razstavi, tisti pravi.
»Toliko časa je že minilo, da se človek spominja samo lepih stvari. Slabe, hvala bogu, utonejo v pozabo. Za vedno bodo ostale vse zmage, nore borbe z rivali, Stenmarkom, da drugih niti ne omenjam. Vsi domači dogodki, predvsem v Kranjski Gori, imajo, jasno, posebno mesto. Ne nazadnje pa tudi sarajevska olimpijada s tisto mojo zaprisego, ko sem pozabil besedilo. Večkrat obiščem Sarajevo in ljudje se te zabavne zgodbe še vedno spominjajo,« svojo zgodbo o uspehu strne Bojan Križaj, ki je še danes rad in pogosto na snegu.
Razstavo gosti galerija kmetije Pr' krač.
Križaj je že drugi vrhunski športnik, ki se mu je Čič poklonil v zadnjem času, kot pravi sam, zato da bogata slovenska športna preteklost ne bi šla v pozabo in da bi ljudje vedeli, da so bili »tudi pred Rogličem še kaki Rogliči«. »Šport nas Slovence združuje. Ob njem pozabimo na barve in kam smo usmerjeni, ko gre za šport, smo vsi enotni,« poudarja.
Zlata sedemdeseta leta
Odprtja so se udeležila številna znana imena iz sveta športa. Mnogi so dobri prijatelji zvezde večera, vsi pa se še dobro spominjajo Križajevih zmag in kako so navijali zanj, ko je drvel po belih strminah. Kar šestkrat nas je zastopal na olimpijskih igrah, nam prinesel medaljo s svetovnega prvenstva in v bogati karieri v tekmah za svetovni pokal od leta 1976 do 1988 kar 33-krat stal na zmagovalnih stopničkah.
Prvi so si zbirko ogledali Bojanovi športni prijatelji, tudi nekdanji trener Tone Vogrinec. FOTOgrafije: Marko Feist
»Zame je bila prva njegova zmaga, ki je spremenila razmišljanje o jugoslovanski in slovenski smučariji, leta 1975 na evropsko-svetovnem prvenstvu. Takrat je Bojan odprl oči vsem nam, da ne delamo zastonj, pa tudi slovenski in jugoslovanski javnosti, da iz tega športa lahko še nekaj rata. In res je, ratalo je,« se je zmage svojega varovanca na dogodku spomnil Tone Vogrinec, ki prav v teh dneh obuja spomine na nekdanje dni ob pisanju knjige, ta bo izšla za božič 2021.
»Podoživljam, kar smo morda že malce pozabili, kako smo se veselili, kako smo trpeli. Kako smo jokali ob njegovem smuku v Kitzbühelu in se spet veselili teden pozneje v Wengnu. Na tej poti si bil moj idol in si še danes,« je nekdanji trener ganjeno dejal zvezdi večera in dodal, da je Bojan ena od dveh oseb, ki sta mu (poleg družine) popestrili življenje.
V podjetjih so prekinili delo
Ob razstavljenih predmetih se je marsikdo od zbrane družbe spomnil lepih trenutkov, povezanih s Križajevim smučanjem. »Spominjam se, kako sva s Tonetom (Vogrincem, op. a.) prvi dve leti sama teptala snežni cement, za vse sva bila v bistvu sama. In ni nama bilo težko. Danes za takšno opravilo potrebuješ deset ljudi,« pravi Tomo Levovnik, ki je z Vogrincem prvi delal s slovenskimi alpskimi smučarji: »Še danes smo prijatelji, še danes se družimo in imamo to srečo, da se spomnimo vsega lepega. Slabega ni bilo veliko.«
Gostitelj razstave Tone Čič in košarkarska legenda Ivo Daneu
»Midva z ženo vedno govoriva, da je Bojan najlepše smučal,« ve o športnem kolegu povedati košarkarska legenda Ivo Daneu. »Seveda smo navijali za vse slovenske športnike. Takrat smo živeli za šport. V podjetjih in šolah so prekinili delo in spremljali Bojana. Bil je prvi, ki je naredil smučarijo prepoznavno. Takrat smo Slovenci začeli osvajati kolajne,« nam je zaupal na odprtju. Tega se je udeležil še en nepozabni športni prvak, Miro Cerar, ki mu je bila posvečena razstava pred Bojanovo. »Mislim, da je lepo in zaželeno, da se obudi spomin na tovrstne športnike s takšnimi priložnostnimi razstavami,« je pohvalil razstavo, ki si jo bo Pr' krač mogoče ogledovati mesec dni.
Ostali so lepi spomini
Za častnega gosta Bojana Križaja je bilo odprtje še posebno čudovit dogodek. »Takšne stvari so prijetne, sploh če lahko z njimi komu popestriš kak dolg turoben dan. Nam je pa luštno, da se malo dobimo stari kameradi, malo obujamo spomine in se gremo igrico še pomnite tovariši,« se je nasmejal. Kot pravi, so eksponati, ki jih je mogoče videti na razstavi, tisti pravi.
Vsi domači dogodki, predvsem v Kranjski Gori, imajo, jasno, posebno mesto. Ne nazadnje pa tudi sarajevska olimpijada s tisto mojo zaprisego, ko sem pozabil besedilo. Večkrat obiščem Sarajevo in ljudje se te zabavne zgodbe še vedno spominjajo.
»Toliko časa je že minilo, da se človek spominja samo lepih stvari. Slabe, hvala bogu, utonejo v pozabo. Za vedno bodo ostale vse zmage, nore borbe z rivali, Stenmarkom, da drugih niti ne omenjam. Vsi domači dogodki, predvsem v Kranjski Gori, imajo, jasno, posebno mesto. Ne nazadnje pa tudi sarajevska olimpijada s tisto mojo zaprisego, ko sem pozabil besedilo. Večkrat obiščem Sarajevo in ljudje se te zabavne zgodbe še vedno spominjajo,« svojo zgodbo o uspehu strne Bojan Križaj, ki je še danes rad in pogosto na snegu.
