SKRIVNOSTNO

Bo uganka Tartinijeve violine le razrešena?

Objavljeno 19. november 2012 13.18 | Posodobljeno 19. november 2012 13.18 | Piše: Janez Mužič
Piran je obiskal Bruce Carlson, svetovno priznani izvedenec za historična glasbila.
Ugank okoli izvora se je zdaj lotil Bruce Carlston iz Cremone (foto: Janez Mužič).

PIRAN – Violina Giuseppeja Tartinija z začetka 18. stoletja, ki jo hranijo v Piranu, je ena od treh, ki naj bi jih imel ta virtuoz, in, kot kaže, edina, ki se je ohranila oziroma za katero se nedvomno ve, da je bila njegova. To, v kateri delavnici je bila izdelana, je kljub trem povojnim restavriranjem še vedno neznanka, te dni pa se je v Piranu mudil Bruce Carlson, svetovno priznani izvedenec za historična glasbila in skrbnik Paganinijeve violine cannone, ki jo hranijo v Genovi (izdelana je bila leta 1743 v delavnici Bartolomea Giuseppeja Guarnerija del Gesùja) ter njene kopije sivori iz 19. stoletja. Loteva se namreč znanstvene ekspertize Tartinijeve violine in tako lahko upamo, da bodo uganke okoli nje kmalu razrešene.

Hrbet, stranici in glava

Bruce Carlson, ki prihaja iz Cremone in je svetovno znani izdelovalec, restavrator ter izvedenec za historična glasbila, je med očitno spoštljivim gledanjem ter tipanjem Tartinijeve violine povedal, da ne bo lahko ugotoviti, kje in kdaj je bila izdelana.

»Hrbet, stranici in glava so nedvomno italijanski, sprednji del je narejen pozneje, verjetno konec 19. stoletja. Čaka me težko delo, saj je bilo včasih v Italiji veliko mojstrskih izdelovalcev violin. Posebno pozornost bom namenil detajlom, ki nas bodo lahko povezali s katerim od njih. Imam veliko violin, ki jih ne morem identificirati po izvoru, a močno upam, da ta ne bo med njimi,« je povedal.

image

             Ali bodo detajli izdali njenega izdelovalca (foto: Janez Mužič)?

Njen skrbnik je Pomorski muzej v Piranu, na ogled pa je v Tartinijevi spominski sobi v Tartinijevi hiši ob glavnem piranskem trgu, ki nosi njegovo ime. Muzejska svetovalka Duška Žitko, ki bdi nad virtuozovo dediščino in tudi nad to dragocenostjo, pravi, da je po ocenah nekaterih violina skupaj z med vojno v Italijo odnesenimi več kot desetimi likovnimi deli starih mojstrov iz piranskih cerkva in ustanov eden najpomembnejših muzejskih predmetov v Piranu.

»Violina je uganka, ki si jo že dolgo prizadevamo razrešiti, in Pirančani, ki se od nekdaj zavedajo njene izjemne vrednosti, so jo skupaj z arhivskim materialom med vojno zazidali pod stopnišče v občinski zgradbi. Ker je bila na vlažnem, je razpadla.«

Amati, Stradivari, Guarneri

Ko so jo po vojni našli, je leta 1954 prišla v roke slovenskega mojstra za restavriranje glasbil in violinista, pedagoga ter goslarja Maksimilijana Skalarja (1908–1998), ki je naredil več kot 230 godal, za katera je prejel tudi priznanje v Cremoni,« zgodbo o njej pripoveduje Žitkova.

Drugič je bila restavrirana leta 1990, ko je občutljivo delo opravil Vili Demšar, sin mojstra Blaža Demšarja. V ljubljanski delavnici sta naredila kar okrog 600 godal in prva ugotovila, da je bila sprednja stranica violine zamenjana oziroma dodana pozneje. Leta 2005 jo je imel v rokah še Laszlo Lakatos, a glasbilo je še vedno velika uganka.

Poznavalce bega signatura »p. Nicolo Amati fece in Bologna« v notranjosti inštrumenta, kamor so se navadno podpisali vsi restavratorji.

Med drugim poznavalce bega signatura »p. Nicolo Amati fece in Bologna«, ki je v notranjosti inštrumenta, kamor so se po ustaljeni praksi podpisali vsi restavratorji. »Zanima nas, kdo jo je izdelal, saj v njej podpisani p. Nicolo Amati di Bologna ni znani Nicolo Amati iz Cremone (1596–1684). Amatijev je bilo več, ne nazadnje pa je pomembno tudi to, da sta bila učenca slavnega Nicola Amatija tudi znana Antonio Stradivari (1644–1737) in Andrea Guarneri (1626–1698), če omenimo le dva najpomembnejša mojstra iz cremonskih delavnic,« o uganki violine pravi Žitkova.

Vrednost v Tartiniju

Vrednosti starih violin znanih izdelovalcev so astronomske, tako se tudi ob tej piranski postavlja vprašanje o tem, a Žitkova pravi: »Njena vrednost ni v milijonih, ampak v tem, da je Tartinijeva. V primerjavi z njeno neprecenljivo kulturno zgodovinsko vrednostjo denarna ni tako pomembna. Vredna je toliko, kolikor mi cenimo Tartinija in njegovo delo.«

In v Piranu ga res vse bolj spoznavajo, cenijo ter si prizadevajo graditi prepoznavnost mesta z njim.

Izhajal je iz ene najuglednejših piranskih družin, mama je bila Pirančanka, oče, ki je bil iz Firenc, pa je postal javni beneški uslužbenec, sodni pisar, in je imel nadzor nad piransko solno proizvodnjo in trgovino s soljo. Manj znano je, da je bil Tartini vsestranski intelektualec, saj se je poleg glasbe ukvarjal z matematiko, fiziko, filozofijo, pravom, teologijo in še čim. Imel je nagnjenje h glasbi in sabljanju ter se kljub očetovi želji, da bi študiral teologijo, odločil za glasbo. Ni imel otrok, skupaj z ženo pa sta pokopana v cerkvi sv. Katarine v Padovi.

Deli s prijatelji