BOLEZEN

Bo obsojeni šofer 
umrl v turški ječi?

Objavljeno 19. september 2010 21.58 | Posodobljeno 19. september 2010 21.58 | Piše: Vladimir Jerman

Franc Zelenko je avgusta letos prejel sklep turškega sodnika, da mora odsedeti deset let kazni

Popolnoma je osivel.
MARIBOR – O 19-letni Mariborčanki Tjaši Zelenko, ki želi svojega obolelega 50-letnega očeta Franca Zelenka odrešiti pogube v turški ječi, smo že pisali.

Voznika tovornjaka Zelenka so priprli 4. aprila 2007, potem ko so turški cariniki med čistilom za steklo v enakih posodah odkrili še 12.960 kilogramov anhidrida ocetne kisline, ki ga uporabljajo za pripravo heroina. Zelenko zatrjuje, da za prepovedani tovor ni vedel, in se sprašuje, kako da ga ni odkril že slovenski carinik.

Prepovedanemu tovoru je sledila slovenska policija, ki je turškim kolegom posredovala podatke. Zaradi njega so se pred slovenskim sodnikom že zagovarjali Bruno Filipič iz Ljubljane, Janko Fras iz Maribora in Franc Veberič iz Celja. Najbrž ni treba posebno pojasnjevati, da bodo vsi trije skupaj odsedeli občutno manj let kot Zelenko. To, da turški sodniki uporabljajo drugačne pravičniške vatle od slovenskih, je splošno znano. Čeprav je Zelenko turškemu sodniku dopovedoval, da ni vedel za hudičev tovor, mu ta še prevajalca ni omogočil. Ga pač ni zares zanimalo, kaj ima obtoženi povedati v svoj bran. Za uvoz prepovedane kisline in soorganizacijo skupine je šoferju Zelenku naložil deset let zapora. Sklep, da se mu kazen izteče 30. marca 2017, je obsojeni Zelenko prejel 3. avgusta letos. Če bo plačal še 50.000 evrov, pa ga bodo pogojno izpustili že prej, 18. januarja 2014. Težava je le, ker Zelenko nima denarja niti za manjše zaporniške obvezne izdatke, kaj šele tako vsoto.

Cena preživetja

O stiski, v kateri se je znašel, je Zelenko poročal na več naslovov v Sloveniji.

O razmerah v ječi piše: »V zaporu Bayrampaşa je bilo v enem oddelku 170 zapornikov. Med njimi so pripadniki manjše skupine z vednostjo paznikov preostale zapornike izsiljevali s ponujanjem varstva in drugih tako imenovanih ugodnosti. Seveda za plačilo. Ker sem se jim uprl, so mi začeli groziti. Zahteval sem predstavnika slovenskega konzulata, da pred njim podam izjavo, kako me izsiljujejo. Zanj sem se odločil, ker upravi zapora in paznikom nisem zaupal zaradi njihove povezanosti z jetniki izsiljevalci. Predstavnika konzulata sem dočakal šele po enoletnem čakanju. Medtem sem moral sestro v Sloveniji zaprositi, da najame posojilo 3000 evrov in jih nakaže na naslov v Istanbulu. Za mojo varnost v zaporu. Na zahtevo paznikov in izsiljevalske skupine jetnikov pa sem moral slovenskemu predstavništvu poslati faks, da nimam nobenih težav.«

Potem so ga premestili v drug zapor: »Premestitev 11. februarja 2008 v Bilecik, kjer so razmere znatno boljše, se ni zgodila zaradi morebitnega posredovanja slovenskega veleposlaništva, ampak zato, da bi me umirili.«

Ves nestrpen je pričakal 9. marec 2009, ko naj bi ga odpeljali na sodišče v Istanbul: »Znova doživim šok, ko mi sporočijo, da vojska, ki naj bi me prepeljala, nima denarja za gorivo. Med čakanjem na novi datum obravnave me 25. marca pokliče upravnik zapora in pove, da je to 6. april.«

Sodnik mu je dodelil makedonsko prevajalko: »Hočem odvetnika po uradni dolžnosti in slovenskega prevajalca, a me sodnik sploh ne posluša in reče, naj sedem. Med obravnavo sem samo potrdil, da se strinjam z zagovorom, ki sem ga podal na prvi obravnavi. Tako so mi izrekli sodbo (kot tudi še trem soobtoženim), da sem spoznan za krivega. V obrazložitvi povedo, da porota meni, da sem kriv in da smo že prej uvozili ocetno kislino. Čeprav ni bila zasežena in nimajo nobenih dokazov. Predloga preostalih soobtoženih, da pregledajo blago iz predhodne dobave, ki je še v skladišču, niso sprejeli. S še dvema soobtoženima smo dobili po deset let zapora (osem let in štiri mesece za uvoz ocetne kisline in še leto ter osem mesecev za soorganizacijo skupine), četrti pa pet let.«

Ker pa so dvema od soobtoženih medtem sodbo že razveljavili, tretjemu pa jo spremenili v pogojno, je Zelenko v resnici edini, ki sedi. Ker je tujec? Ker ni podmazal?

Obisk na Türkovo posredovanje

Naslednja podrobnost pa pove, da Turki, če le hočejo, tudi zmorejo: »Osmega aprila me je turško sodišče zaslišalo kot pričo v postopku, ki je potekal na mariborskem sodišču proti mojemu delodajalcu. Za ta primer mi je na zahtevo slovenskega sodišča veleposlaništvo naše države lahko priskrbelo slovensko prevajalko. To je bila Polona Aykol, ki že več let živi v Turčiji in je tam tudi poročena. Vprašala me je, zakaj nisem že prej zaprosil za slovensko prevajanje prek slovenskega veleposlaništva. Povedal sem ji, da to prosim že od samega začetka, a so me zavrnili, da to ni njihova dolžnost. Ni mogla verjeti, prav tako odvetnica Filiz Aykol, sicer njena sorodnica, s katero sta me obiskali, ne. Odtlej sta mi obe zelo veliko pomagali v nadaljnjih sodnih postopkih, tako da lahko rečem, da sem po dveh letih vendarle prišel do slovenske prevajalke in poštene odvetnice. Ampak, in to bi rad poudaril, nikakor ne po zaslugi slovenskega veleposlaništva.«

Petnajstega maja letos je Zelenko v zaporu Maltepe dočakal obisk uradnega predstavnika Republike Slovenije: »Konzul mi je povedal, da prihaja na posredovanje kabineta predsednika RS Danila Türka (sicer ga ne bi bilo). Ker se bo predsednik Türk kmalu srečal s turškim predsednikom Abdullahom Gülom, mu mora konzul poročati o moji zadevi. Med drugim ga prosim, naj posredujejo, da bi me premestili nazaj v Bilecik.«

Pravkar smo izvedeli, da so turške oblasti uslišale Zelenkovo prošnjo in ga premestile v sodobnejši zapor Bilecik. Za premestitev je moral plačati 750 evrov.

Iz kabineta predsednika vlade Boruta Pahorja so takoj po prejetju Zelenkovega pisma zaprosili ministrstvo za zunanje zadeve, da se seznani z njegovo vsebino in Zelenku odgovori, z njim pa naj seznani tudi Pahorjev kabinet.
Bo v zaporu umrl?
Zaporniška uprava je Francu Zelenku odobrila zdravniški pregled: »Ugotovili so, da imam sedem žolčnih kamnov, počeno trebušno mreno, ciste na jetrih in desni ledvici, povečano srce in da mi želodec pritiska na pljuča.«
Ni treba biti zdravnik, da bi dojeli, kako hudo je z njim. Ko bi ga vsaj premestili na prestajanje kazni v domovino, da bi ga operirali. Tam pa za Zelenkovo preživetje ni veliko upanja.
Njegova edinka Tjaša se iz Maribora vztrajno trudi, da bi očeta rešila iz turške ječe.




Deli s prijatelji