Bo Luštov paradajz obrala kar država?

RENKOVCI – Zgodba o Luštu je slovenska zgodba o domačem uspešnem projektu, ki je v zamislih nastal pred desetletjem, v praksi pa se od leta 2012 Luštovi paradižniki uspešno prebijajo na krožnike po vsej Sloveniji. Po šest hektarjev velikem rastlinjaku nas popeljeta dva od solastnikov podjetja Paradajz, ki goji lušte; Kristjan Magdič razkriva, da svojih 11 vrst paradižnika januarja zasadijo v svežo mešanico šote in kokosovih vlaken in nato rastejo do božiča: »Ta mešanica je neoporečna, nima zgodovine kot zemlja, in se enkrat na leto zamenja. Pridelava na visečih žlebovih pa omogoča lažje kroženje zraka ter obiranje.«

Njegov poslovni partner Martin Žigo pojasni, kako so se v renkovškem rastlinjaku izognili pesticidom: »Škodljivce zatiramo z njihovimi naravnimi sovražniki, ustvarili smo malo mikrofavno. Naši te zunanje škodljivce pojedo, zato nam ni treba škropiti.« Luštovci delujejo kot premišljena ekipa, ki je dobro premislila podrobnosti o poslu; med drugim gretje rastlinjaka v hladnejših obdobjih, ki poteka po ceveh pod Kristjanovimi nogami: »Po ceveh teče geotermalna voda, ki jo načrpamo na vrtini, ki smo jo postavili. Ko smo postavljali projekt, sta bila najugodnejša načina geotermija in les; odločili smo se za čisto energijo, ki je ne kurimo in ne vdihujemo.« Pridobili so potrebna soglasja, nato pa so se začele dinamične spremembe zakonov in predpisov.

Novi zakoni, nove težave

Z ministrstva za okolje in prostor (MOP) pojasnjujejo spremembe zadnjih štirih let: »Novela zakona o vodah iz leta 2013 je bila med drugim posledica takratnega stanja in ugotovitev, da ustrezna dovoljenja za rabo vode za potrebe kopališč, ogrevanje in podobno niso bila podeljena v celoti.« Zakon o vodah so dopolnili z zakonom o dopolnitvah zakona o vodah, pa dodali še zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah, in ti so zbirno povzročili zmanjšanje dovoljene količine vode, ki jo lahko luštovci načrpajo – prav nasprotno od njihove dobesedno rastoče uspešnosti.

Ureditev področja je posledično najbolj udarila Prekmurce, ki bivajo nad Mursko-Zalskim bazenom, in je posledica predvsem evropskega projekta, pravi Magdič: »Slovenija se je skupaj z Madžarsko, Avstrijo in Slovaško dogovarjala na projektu Transenergy, kjer so se urejale uporabe podzemnih voda. Madžari so želeli, da bi vsi drugi omejili uporabo vode iz vodonosnika, ker pri njih tretjina priteče na površje sama od sebe.« Pomurski termalni potencial je presahnil zaradi predpisov, koncesnine pa so poleg luštovcev leta 2015 dobili tudi drugi kmetijci in turistični objekti pa podjetja za ogrevanje in drugi uporabniki: »Toda poleg koncesnin so nam omejili še črpanje vode; na leto lahko načrpamo 236.520 m3 termalne, potrebovali bi je okoli 500.000,« pravi Magdič.

V stroških za ogrevanje se skriva delna nekonkurenčnost v primerjavi s tujino, menijo luštovci: »Naši konkurenti tega ne plačujejo, nas pa to stane dobrih sto tisoč evrov. Toda ker ne dobimo polne količine vode, moramo dodatno ogrevati z drugimi energenti. To pa ni bil namen,« posledice razgrinja Magdič, ki ne razume države, v kateri je ekološka energija: »Evropa spodbuja geotermijo; pri nas pa lahko samo sanjaš, da za ekološko prijazno energijo dobiš finančne spodbude.«

Namesto odgovora le nov aneks

Luštovci so sprejeli spremenjena pravila igre, saj so upali, da bodo sčasoma povečali količino načrpane vode: »V koncesijskem aktu je zapisano, da smo kmetijci prvi na vrsti za dodatne količine, če se sprostijo. Nato smo izvedeli, da je murskosoboška komunala opustila ogrevanje na geotermijo zaradi višje cene. Jeseni lani smo zaprosili za njihove količine, pa so nam najprej s kmetijskega ministrstva odgovorili, da se ni nič sprostilo.« Nato pokažejo še več dopisov, ki so v zadnjem letu dni romali v Ljubljano, odgovora na prošnjo po povečanih količinah vode niso dobili, temveč nov aneks: »Plačati moramo za nazaj, in to za obdobje, v katerem koncesnin sploh ni bilo predpisanih. Tudi to bomo plačali, ampak radi bi dodatne količine, ki bi jih seveda še dodatno plačali. Sprašujemo se, kaj je z obljubo, da smo kmetijci prvi na vrsti.« Molk iz Ljubljane vzbuja vrsto vprašanj na prekmurskih ravneh.

MOP pravi, da Luštovo prošnjo melje od lanskega januarja: »Koncedent v tem času še ni ugodil oziroma zavrnil zahtevka podjetju Paradajz, d. o. o., saj v tem času prostih količin še ni na razpolago,« pravijo na MOP za koncedenta (po novoreku torej tistega, ki podeljuje koncesijo) – oziroma sami zase. Nemara bo še slabše, saj ministrstvo opaža »zaznani skrb vzbujajoči trend upadanja gladine, ki je posledica odvzemov podzemne vode«, ter namerava po obdelavi poročil ugotoviti, ali se je stanje izboljšalo: »Od teh ugotovitev bo odvisna nadaljnja politika podeljevanja novih koncesij.«

Žigo pravi, da naj bi vodna gladina padala pol metra na leto v bazenu, ki se razteza med 500 in 1500 metri pod zemljo: »Nimajo trdnih dokazov, da bo padala manj, če mi manj črpamo. Če smo vsi v istem bazenu in tudi če Slovenci vse ustavimo, se ne bo v celoti precej poznalo.« Je pa država s svojimi koncesninami in posledičnim zapiranjem pipe Prekmurcem stvari prignala tako daleč, da je direktor Term Vivat Metod Grah napovedal možnost vložitve ustavnega spora zaradi (ne)ravnanj države, tudi drugi podjetniki in kmetijci imajo države dovolj. Luštovci pravijo, da bi raje sadili paradižnik kot se šli pravne bitke z državo. A tudi zanje so vodne tegobe ovira, zaradi katere s partnerji že dlje ne poženejo projekta za papriko v Beltincih, kjer so vrtina, zemlja in denar za oboje le prazne naložbe, ki ne stečejo brez tople vode. Bi jo morali izumiti?