VELIKI TRN
Balinarji ohranjajo stoletno tradicijo
Na Velikem Trnu so se v počastitev praznika zbrali balinarji. Tamkajšnji vinarji so znani po odličnem cvičku.
Odpri galerijo
Pomerilo se je 16 tekmovalcev.
Na vročo soboto so se že dopoldne zbrali zagnani balinarji z Velikega Trna in okolice. Šestnajst se jih je pomerilo med seboj, pozno popoldne so dobili tudi zmagovalce. A bolj kot to, kdo je najboljši, je bilo pomembno druženje. Pravzaprav so balinarji v teh krajih zelo aktivni, trikrat na teden se srečujejo na pokritem balinišču in ohranjajo tradicijo, ki se je začela že v začetku prejšnjega stoletja, če ne že prej.
»Pred drugo svetovno vojno so balinali v bivši gostilni Debevec. Spominjam se, da sem še kot fantič, bilo je v 60. letih, z druščino opazoval može pri metanju krogel. Takrat so bile še lesene, celo nekoliko jajčaste so bile nekatere. Balinarje smo morali otroci lepo prositi, da smo jih lahko gledali, kaj šele da so nam zaupali krogle in smo se tudi poizkusili,« pravi 76-letni Franc Lekše, gonilna sila tamkajšnjih navdušencev, ki še kako dobro obvlada ta šport, tako kot lani je tudi letos ugnal vso konkurenco, pokal sta osvojila tudi domačin Darko Češnovar, ki je bil drugi, in Bojan Štojs iz Balinarskega kluba Krško za tretje mesto.
Franc Lekše ni le zagnani balinar, ampak je bil tudi več kot tri desetletja predsednik krajevne skupnosti Veliki Trn, v zdajšnjem mandatu ga je nadomestila Ana Srpčič. »Žal nimamo mlajših članov, je pa res, da je balinanje bolj šport za starejše, saj ni tako zanimiv kot drugi. A tako preprosto tudi ni, sploh veliko zbranosti zahteva, tudi kondicije in poznavanja taktike, kar lahko dobiš le z vajo, tekmujemo pa po mednarodnih pravilnikih,« nadaljuje sogovornik. Letos so se že 30. pomerili za pokal krajevne skupnosti, tekmovanja pa tu potekajo že skoraj pol stoletja. Na Velikem Trnu sicer nimajo svojega balinarskega društva, imajo pa v teh krajih aktivno Društvo za ohranitev podeželja Veliki Trn in imajo znotraj tega svojo sekcijo.
Lekše se vrne v junij 1991, ko so pri kulturnem domu ob maši za domovino samostojni Sloveniji v čast posadili lipo državnosti. Vsega meter in pol je imela, vaščani so lepo skrbeli zanjo in jo kar lep čas tudi zalivali. Se pa vsako leto na predvečer dneva državnosti pri njej družijo, saj imajo ta dan, torej na 24. junij, svoj krajevni praznik. In danes je lipa res v ponos tem krajem, pravijo, da je med najlepšimi daleč naokoli.
Mogoče pa ji ustreza tudi lega na skoraj 470 metrih nadmorske višine. Na tej višini že od 15. stoletja stoji cerkev sv. Duha, kjer je tudi stičišče štirih vasi: Ardro, Apnenik, Veliki in Mali Trn. Številko 470 nosi tudi nekdanja šola, ki so jo, ko so jo pred desetletjem obnovili, poimenovali čisto enostavno: Naša hiša 470. Nekdaj je bila v stavbi, zgrajeni leta 1906, šola, v njej je znanje nabiralo tudi 200 otrok, leta 1965 se je število učencev skoraj prepolovilo in se z leti le še zmanjševalo, tako da je leta 1970 postala podružnica, dve leti pozneje pa so jo ukinili. Zdaj je obnovljena stavba še kako živa, tako kot se življenje vrača v te vasi. V nekdanji šoli imajo prostore Vinogradniško društvo Veliki Trn, ki je uredilo tudi vinoteko z laboratorijem, Prostovoljno gasilsko društvo Veliki Trn, krajevna skupnost, lokalni muzej in Društvo za ohranitev podeželja Veliki trn.
Tudi člani slednjega so zelo aktivni, vsako jesen pa z domačimi vinogradniki pripravijo tradicionalni Martinov pohod, ki vse narave in družbe željne popelje po okolici, kjer ne manjka dobre kapljice, poskrbljeno je tudi za prigrizek. Ena od postojank je vedno urejen prostor pri studenčku Dul pod Malim Trnom. Tu so včasih domačini napajali živino, zdaj pa je vzorno urejen prostor. So pa domačini poskrbeli, da iz studenčka ob posebnih priložnostih priteče celo cviček, ki ga je v teh krajih po zaslugi vinogradnikov, ki vestno obdelujejo s trto zasajene gorice, veliko, in to kakovostnega. Dokaz je tudi to, da so imeli v Društvu vinogradnikov Veliki Trn že dva kralja cvička, leta 2001 je bil okronan Alojz Pirc, štiri leta pozneje pa Slavko Šribar.
Ena skupinska ob koncu celodnevnega turnirja za pokal krajevne skupnosti. Fotografije: Tanja Jakše Gazvoda
»Pred drugo svetovno vojno so balinali v bivši gostilni Debevec. Spominjam se, da sem še kot fantič, bilo je v 60. letih, z druščino opazoval može pri metanju krogel. Takrat so bile še lesene, celo nekoliko jajčaste so bile nekatere. Balinarje smo morali otroci lepo prositi, da smo jih lahko gledali, kaj šele da so nam zaupali krogle in smo se tudi poizkusili,« pravi 76-letni Franc Lekše, gonilna sila tamkajšnjih navdušencev, ki še kako dobro obvlada ta šport, tako kot lani je tudi letos ugnal vso konkurenco, pokal sta osvojila tudi domačin Darko Češnovar, ki je bil drugi, in Bojan Štojs iz Balinarskega kluba Krško za tretje mesto.
Franc Lekše ni le zagnani balinar, ampak je bil tudi več kot tri desetletja predsednik krajevne skupnosti Veliki Trn, v zdajšnjem mandatu ga je nadomestila Ana Srpčič. »Žal nimamo mlajših članov, je pa res, da je balinanje bolj šport za starejše, saj ni tako zanimiv kot drugi. A tako preprosto tudi ni, sploh veliko zbranosti zahteva, tudi kondicije in poznavanja taktike, kar lahko dobiš le z vajo, tekmujemo pa po mednarodnih pravilnikih,« nadaljuje sogovornik. Letos so se že 30. pomerili za pokal krajevne skupnosti, tekmovanja pa tu potekajo že skoraj pol stoletja. Na Velikem Trnu sicer nimajo svojega balinarskega društva, imajo pa v teh krajih aktivno Društvo za ohranitev podeželja Veliki Trn in imajo znotraj tega svojo sekcijo.
Iz studenčka priteče cviček
Lekše se vrne v junij 1991, ko so pri kulturnem domu ob maši za domovino samostojni Sloveniji v čast posadili lipo državnosti. Vsega meter in pol je imela, vaščani so lepo skrbeli zanjo in jo kar lep čas tudi zalivali. Se pa vsako leto na predvečer dneva državnosti pri njej družijo, saj imajo ta dan, torej na 24. junij, svoj krajevni praznik. In danes je lipa res v ponos tem krajem, pravijo, da je med najlepšimi daleč naokoli.
Iz studenčka ob posebnih priložnostih priteče celo cviček.
Mogoče pa ji ustreza tudi lega na skoraj 470 metrih nadmorske višine. Na tej višini že od 15. stoletja stoji cerkev sv. Duha, kjer je tudi stičišče štirih vasi: Ardro, Apnenik, Veliki in Mali Trn. Številko 470 nosi tudi nekdanja šola, ki so jo, ko so jo pred desetletjem obnovili, poimenovali čisto enostavno: Naša hiša 470. Nekdaj je bila v stavbi, zgrajeni leta 1906, šola, v njej je znanje nabiralo tudi 200 otrok, leta 1965 se je število učencev skoraj prepolovilo in se z leti le še zmanjševalo, tako da je leta 1970 postala podružnica, dve leti pozneje pa so jo ukinili. Zdaj je obnovljena stavba še kako živa, tako kot se življenje vrača v te vasi. V nekdanji šoli imajo prostore Vinogradniško društvo Veliki Trn, ki je uredilo tudi vinoteko z laboratorijem, Prostovoljno gasilsko društvo Veliki Trn, krajevna skupnost, lokalni muzej in Društvo za ohranitev podeželja Veliki trn.
24.
junija so zasadili lipo, ki je zrasla v ponos kraju.
junija so zasadili lipo, ki je zrasla v ponos kraju.
Tudi člani slednjega so zelo aktivni, vsako jesen pa z domačimi vinogradniki pripravijo tradicionalni Martinov pohod, ki vse narave in družbe željne popelje po okolici, kjer ne manjka dobre kapljice, poskrbljeno je tudi za prigrizek. Ena od postojank je vedno urejen prostor pri studenčku Dul pod Malim Trnom. Tu so včasih domačini napajali živino, zdaj pa je vzorno urejen prostor. So pa domačini poskrbeli, da iz studenčka ob posebnih priložnostih priteče celo cviček, ki ga je v teh krajih po zaslugi vinogradnikov, ki vestno obdelujejo s trto zasajene gorice, veliko, in to kakovostnega. Dokaz je tudi to, da so imeli v Društvu vinogradnikov Veliki Trn že dva kralja cvička, leta 2001 je bil okronan Alojz Pirc, štiri leta pozneje pa Slavko Šribar.
