Avstrijci bi za brizgalno dali nov gasilski avto

V Kostrevnici, ki je ime za celo dolino in jo sestavljajo Mala in Velika Kostrevnica, Dvor in Lupinica, z nekaj manj kot 600 dušami, že od leta 1924 domuje Prostovoljno gasilsko društvo (PGD) Kostrevnica, ki poleg matičnega pokriva še nekaj manjših naselij in šteje 158 članov. Po besedah predsednika društva Mitje Jesenška imajo kar 60 mladih članov, kakšnih 40 pa je v društvu aktivnih, preostali so veterani in podporni člani.

Ko smo se lani poleti ob suši pridružili dostavi vode na ogrožene kmetije, so nam v gasilskem domu mimogrede pokazali staro vprežno brizgalno, ki so jo nekoč vlekli konji. Poveljnik Urban Habe je s prstom pokazal na nakovan napis in rekel: »Poglejte letnico!« Pisalo je 1872 in zraven napis dunajskega izdelovalca brizgaln vozov Wm Knaust – Wien s serijsko številko 10528. Brizgalno so torej izdelali v letu, ko je Avstro-Ogrski vladal cesar Franc Jožef.



Kot pove Jesenšek, so jo leta 1925 kupili od PGD Zagorje ob Savi in jo prepeljali v Kostrevnico. V uporabi je bila vse do leta 1952, ko je danes pokojni Kostrevničan Franc Repina zadnjič zapregel svoje konje in jih pognal na požar.

Od takrat so brizgalno prestavljali in selili po vasi izpod kozolca pod kozolec: »Imeli smo majhen gasilski dom in ni bilo prostora, zato so jo naši predhodniki parkirali na različnih domačijah, kjer ga je kdo imel.«

Kljub prostorski stiski so se potrudili, da je bila vseskozi na suhem in zato je danes ohranjena kot malokatera brizgalna tistega časa v Evropi.


»Na njej vse deluje,« nam je povedal gasilec Lojze Poglajen in pokazal na čuden okrogel ventil. »Tudi tlačna črpalna posoda še drži,« je pojasnil.

Nekdanji poveljnik Ciril Elsner nas je opozoril na izjemno dobro ohranjene sesalne cevi, ki bi jih zlahka nataknili na rezervoar, ker so izjemno lepo ohranjeni navoji.

Poveljnik Habe se spominja: »Zadnjič so jo naši gasilci javnosti pokazali pred 14 leti v Šmartnem pri Litiji na predstavitvi stare gasilske opreme po maši ob godu svetega Florjana, zavetnika gasilcev. Kot otrok se spominjam, da se je curek dvignil do polovice vrha cerkvenih zvonikov, ki segajo 60 metrov v višino.«

Kot na gugalnici

Gašenje z brizgalno ni bilo preprosto, saj so za črpanje vode v cevi in gašenje s curkom pod pritiskom potrebovali veliko moči. Brizgalna je črpalka, izdelana tako kot otroške gugalnice, ko dva otroka sedeta na leseno sedalo vsak na svoji strani običajno jeklenega droga in se s pomočjo odriva gugata gor in dol. Tu so na jekleni roki na obeh straneh brizgalne vpeli dva prečna lesena droga in na vsaki strani so po štirje možakarji potiskali drog gor in dol.


»Črpanje je bilo zelo zahtevno in naporno, zato so se moštva menjavala na vsakih nekaj minut. Zato so uporabili vse močne vaščane, ki so pumpali na povelje,« pove Jesenšek.

Za primerjavo povejmo, da je imela stara kostrevniška brizgalna rezervoar vode 200 litrov, zdaj imajo v gasilskem tovornjaku 2900 litrov velik rezervoar za gašenje.

Danes sesajo oz. potiskajo vodo po ceveh s pomočjo motorja, včasih so črpali z rokami, a tudi stara brizgalna je imela tlačno posodo, kjer so ustvarili ravno prav dodatnega tlaka, da so ohranili neprekinjeni curek tudi v času menjave moštva, ko so za nekaj trenutkov nehali pumpati.


Kako skrbno in natančno je bila izdelana, govori ohranjena barva na lesenih kolesih, ki so bila obarvana rdeče, prek pa so bile izrisane bele črte. Pred leti so menda za staro brizgalno v Kostrevnici izvedeli Avstrijci in kot pravijo govorice, gasilcem zanjo ponudili novi gasilski avtomobil. Potem so dobili ponudbo, da bi staro brizgalno prepeljali v Tehniški muzej v Bistro, pa so se gasilci družno odločili, da kar naj ostane doma.

»Restavracija bo zahtevna, dolga in draga, saj mora biti temeljita in kakovostna, a bomo tudi za to poskrbeli. Za zdaj je lepo spravljena na suhem,« sklene predsednik PGD Kostrevnica Mitja Jesenšek.