MATT HAMLIN

Ameriški marinec v Ljubljani peče slaščice

Matt Hamlin in Ksenija Podgrajšek sta se spoznala ob igranju spletne igre. Zdaj imata pekarno z zdravim kruhom in malo manj zdravimi sladkarijami.
Fotografija: Njuna pekarna je malo drugačna. FOTO: Marko Feist
Odpri galerijo
Njuna pekarna je malo drugačna. FOTO: Marko Feist

Po Sloveniji je v tem stoletju vzniknilo vse polno pekarn z belimi kruhovskimi izdelki; za njimi pa so se pojavile tudi butične rokodelske. V Ljubljani jih vsaj pol ducata ponuja kruh z drožmi in imajo od ene do druge različne okuse ter vonje. Vsaka ima svojo zgodbo in tako je tudi s Pekarno malo drugače na Poljanski cesti, nedaleč od osrednje tržnice.

Zgodba je posebna že zato, ker se je začela pred leti na spletu, med igranjem ene sodobnih videoiger, ko sta se prekrižali življenjski poti Ksenije Podgrajšek in Matta Hamlina iz ZDA.

Matt vstaja ob treh ponoči. FOTO: Marko Feist
Matt vstaja ob treh ponoči. FOTO: Marko Feist
Potem ko sta navezala stik prek igre, sta se v resničnem življenju srečala v Benetkah, vzklili sta ljubezen in zveza, Matt se je iz zvezne države Nova Mehika preselil v naše kraje, v Ljubljano. S Ksenijo sta se povezala tudi prek hrane: ona je nutricionistka, on se pohvali z družinsko zgodovino peke skozi pet generacij: »Od praprababice do mene smo se učili kuhati in peči. Ko mi je umrla babica, se je zbrala družina, da ohrani dediščino. Skupaj smo zložili družinsko kuharico, tudi tako ohranjamo spomin nanjo,« pojasnjuje Matt.

V njegovi knjigi receptov pa so zelo pomembne sladice.

Pred več kot tremi leti sta začela razmišljati o pekarni, v kateri je skrb za kruh in krušne izdelke prevzela Ksenija, ki nam pove, da droži za njen kruh sploh niso težava: »Najbolj so aktivne takrat, ko se jih vedno uporablja. Hranim jih vsak dan; zjutraj, ko pridem, jih je treba nahraniti, potem pa jih uporabim.« Matt doda, da Ksenija pripravlja dobre in zdrave izdelke: »Sladice, ki jih delam jaz, pa niso tako zdrave, ker so pač sladice in vsebujejo sladkor.«

Ksenija skrbi za okusne krušne izdelke z drožmi. FOTO: Marko Feist
Ksenija skrbi za okusne krušne izdelke z drožmi. FOTO: Marko Feist
Njuna Pekarna malo drugače nima reklamne table in kričečih napisov, a se pred njo v dopoldanskih urah izmenjujejo srednješolci ter prebivalci precej poseljene okolice: »Nama je bila muka predvsem urediti prostor, to je bil največji preskok,« se začetkov pred poltretjim letom spominja Ksenija: »Februarja smo se o vsem dogovorili, preden smo odprli vrata, pa je bil že september.« Po odprtju sta imela smolo, da so obnavljali cesto in je bilo prometa manj, zatem je prišla še korona. »Smo pa neizmerno veseli, da smo lahko bili odprti med epidemijo,« zadovoljno doda Ksenija, ki je bila kar malo presenečena, kako oddaljeni so začetki: »Čas leti, ko se zabavaš.«

Matt – ki je bil v preteklosti marinec, tudi v operaciji Puščavski vihar, in gradbinec – je navajen zgodnjega vstajanja, zato se dvigne okoli tretje ure, da pekarna zjutraj že diši po svežem kruhu. Nato se mu pridruži Ksenija, ki nam razkrije, da je pomemben tudi videz kruha: »V kakšni restavraciji je pomembno samo, da je dober, ker je že narezan; pri nas pa ljudje kupujejo tudi z očmi.«

Na dan spečeta okoli 60 štručk kruha, »razen čez vikend, v soboto denimo dvakrat toliko«. Če prištejemo še bagete in druge kruhovske izdelke pa Mattove sladice, se nabere pester vsakdanji izbor.



Prav sladice so magnet za otroke, pravi Matt: »Nekajkrat nam jih je zmanjkalo in sem jih videl jokati pred pekarno.« Ksenija nadaljuje: »Ja, res je težko. A res nimate mafinov, vprašajo, in ko se jim opravičiš, da jih je zmanjkalo, začnejo hlipati.« Med našim zgodnjepopoldanskim pogovorom ljudje še vedno vstopajo ter kupujejo zadnje izdelke. Kar jima je na začetkih ob koncu delovnika ostalo, sta odnesla brezdomcem. Matt pravi, da je bila postopna rast priljubljenosti blagoslov: »Tako se lahko prilagajamo in izpopolnjujemo. Toda izdelkov še vedno zmanjka.«

Doma pretežno kuha Matt, ker prvi konča delo: »V Novi Mehiki je precej naše kuhe in peke indijanske, ker pa smo na meji z Mehiko, so tudi njeni vplivi močni.« Mattu se zasvetijo oči tudi, ko omenimo ameriški žar. Ko pa ju povprašamo o konkurenci, Ksenija prijazno pojasni: »Tako smo majhni, da si nismo tekmeci.«

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas