OBLETNICA

100 let od prvega reševanja
mrtvega dijaka na Skuti

Objavljeno 27. julij 2013 09.17 | Posodobljeno 27. julij 2013 09.17 | Piše: Marjan Raztresen
15-letni Janko Petrič se je hotel postaviti pred starejšimi.
Tako velike so bile pred sto leti razpoke na ledeniku pod Skuto; v tole ledeniško špranjo je padel nesrečni ljubljanski dijak. Foto: Josip Kunaver

LJUBLJANA – Na današnjo zadnjo julijsko soboto mineva 100 let od prve nesreče v Kamniških Alpah, pri kateri so sodelovali reševalci komaj eno leto prej v Kranjski Gori ustanovljene Rešilne postaje, zdajšnje Gorske reševalne zveze, pri Slovenskem planinskem društvu, zdajšnji Planinski zvezi Slovenije. Tako kot še marsikaj pomembnega, kar se je zgodilo v 120-letni zgodovini organiziranega planinstva v Sloveniji, je tudi ta dogodek, vključno z vsemi okoliščinami, predvsem po zaslugi Planinskega vestnika (PV) natančno dokumentiran.

Ni se menil za opozorila

Že v avgustovski številki PV letnika 1913 je bilo izpod peresa Josipa Kunaverja, brata mnogo bolj znanega Pavla Kunaverja, pod naslovom Nesreča na Skuti objavljeno poročilo o tem, da je čez severno steno grebena med Rinko in Skuto padel 15-letni dijak Janko Petrič iz Ljubljane. Dva dni prej je prišel v Kamniško Bistrico in planincem v koči pripovedoval, da namerava preplezati greben med Rinko in Skuto. Naslednje jutro se je mimo Žagane peči in čez Gamsov skret napotil na Rinko, a je zaradi goste megle odšel na Kamniško sedlo, tam prenočil in se dan pozneje, v nedeljo zjutraj, odpravil proti Skuti, čeprav ga je oskrbnica opozarjala, da gre za izjemno nevarno plezanje.

Za to težavno in tvegano turo se je odločil, da bi starejšim kolegom dokazal svoje sposobnosti. Nekaj dni prej je bil z drenovci, kot se je imenovala tovarišija v gore in jame zagledanih Slovencev, v eni od kraških jam, kjer je, navdušen telovadec, »svoje telovadne veščine izkazoval na ne preveč varen način, zato niso mogli prevzeti odgovornosti zanj in ga niso sprejeli medse«, kot piše v kroniki smrtnih nesreč v slovenskih gorah Spomin in opomin gora dr. France Malešič. »Vedel je, da so tisto poletje ponovno preplezali greben med Kranjsko Rinko in Skuto, zato ga je sklenil preplezati sam in dokazati svojo sposobnost. Ni imel plezalnikov in druge opreme, greben pa je bil le nekajkrat ponovljen in zelo krušljiv.«

Z dijakoma Tominškom in Hilbertom je Petrič odšel iz koče čez Kotliče in Tursko goro (2251 m) do Malih podov, od koder sta sopotnika odšla pod Rinko na Skuto, Petrič pa na Kranjsko Rinko (2453 m), od koder je nameraval po grebenu priplezati na Skuto (2532 m), kjer naj bi se trojica spet sestala. »Tominšek in Hilbert sta več časa opazovala Petriča pri plezanju,« piše Kunaver v PV; »tudi govorili in klicali so si večkrat med seboj. Kar zaslišita od mesta, kjer je bil preje Petrič, grmenje padajočih skal, in od tedaj ni bilo od Petriča nobenega glasu več.«

Polomljen v razpoki

Tako v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu kot v poznem nedeljskem popoldnevu v Kamniški Bistrici sta dijaka pripovedovala, da se je skoraj gotovo zgodila nesreča. Na pomoč so poklicali tudi v gorah izkušene Windischgraetzeve lovce, ki so ves ponedeljek preiskovali južno stran Rinke in Skute, vendar niso nič našli. »V torek je o nesreči izvedel moj tovariš Bogumil Brinšek, ki je obvestil mene,« piše Kunaver. »V dogovoru s predsednikom SPD dr. Tominškom sva se takoj odločila, da zbereva rešilno ekspedicijo. Žal je večina najinih ožjih prijateljev na Dolenjskem raziskovala jame, tako da sta se nama pridružila le A. Hrvatin in Petričev ožji prijatelj, dijak Bizjak. Odpeljali smo se z večernim kamniškim vlakom.«

S kamniškega kolodvora so, kajpada peš, odšli v Kamniško Bistrico, tam prespali, odšli navsezgodaj na Kamniško sedlo ter dalje na Okrešelj in Savinjsko sedlo, kjer so se srečali z reševalci, ki so prišli z Jezerskega in ki jih je vodil znani češki alpinist in odbornik Češke podružnice SPD dr. Jiri Čermak; ko je zvedel, da se je menda nekdo ponesrečil na Skuti, je iz Češke koče skupaj s svojima vodnikoma Miho Ošepom in Jernejem Krčem, Ošepovim bratom in sinom Ivanom pohitel na pomoč. Vsi skupaj so se odločili preiskati ledenik pod Skuto.

Ko so pregledali snežišče, so se posvetili ledeniškim razpokam, »ko se oglasi vodnik, da je našel ponesrečenca«, kot piše Kunaver. »Hiteli smo, kolikor se je pač dalo hiteti med 10 do 15 metrov globokimi razpokami in po gladkem ledu na ono mesto.«

Opis, ki sledi, je prav srhljiv: »Nudil se nam je pretresljiv pogled. Kakih šest metrov pod nami je v razpoki tičalo truplo, od katerega so se videle le gole noge, vse polomljene, z razklanimi stopali in od vode, ki je tekla po njem, zgubančeno kožo. Truplo je ležalo navpično z glavo navzdol in je bilo primrznjeno k ledeniku …« Enega od mož so po vrvi spustili v razpoko, da je drugo vrv privezal na ponesrečenčevo nogo, »štirje smo potem vlekli pri tej vrvi, toda truplo se ni ganilo. Moral ga je šele oni v razpoki odkopati. Pogled na truplo je bil strašen in bilo je treba močnih živcev. Bilo je skoraj golo, vse obranjeno. Zadnji del glave je bil popolnoma odtrgan, le na vratu je bilo še nekoliko las.«

Zavili v rjuhe

Kunaver je naprej poročal: »Truplo smo zavili v rjuhe in ga privezali na nosilnice, na te pa smo pritrdili vrvi za spuščanje po ledeniku navzdol. Preden smo pričeli s tem delom, so pobožni vodniki še zmolili molitve za mrtveca. Nato so vodniki dvignili nosilnico in žalostni sprevod se je pomikal po strmi poti do Žrela, kakih 60 metrov globokega, izredno strmega jarka, kjer se hodi le po železnih klinih … Pod Žrelom je snežišče, čez katerega smo spustili truplo po vrveh, nakar smo dospeli na malo zelenico, kjer smo nosilnico ovenčali s slečem. Na Jezerskem smo prenesli truplo v mrtvašnico.«

Kot je bila tiste čase navada, je avtor končal svoj prispevek poučno: »Ta tragični slučaj naj našega naraščaja ne oplaši; a služi mu naj v pouk, da naj si, preden si upa na slične ture, pridobi primerne izkušenosti in plezalno tehniko in naj hodi le dobro opremljen v gore.«

Ta nasvet velja tudi še zdaj, stoletje pozneje.
 

Deli s prijatelji