MOJ KRAJ, MOJ RAJ

Župnik Martin Golob leti kot strela (FOTO)

Priljubljeni duhovnik vodi po Grosuplju in okolici.
Fotografija: Martin Golob vozi lado nivo. FOTO: DEJAN JAVORNIK

 
Odpri galerijo
Martin Golob vozi lado nivo. FOTO: DEJAN JAVORNIK  

Prinesel je svež veter v cerkev in Grosuplje. Cerkveni hrib, kot domačini pravijo osamelcu v središču mesta, na katerem se ob stari župnijski cerkvi pne moderno svetišče, še nikoli ni bil tako živ, dogajanje z ulic pa se je preslikalo pod mogočno lipo, ki daje okrilje številnim ob raznovrstnih verskih in posvetnih dogodkih, romarskih ali povsem običajnih izletniških obiskih, blagoslovih ali druženju raznolikega občestva.

Prej kot v klasični črni talar oblečenega duhovnika med obiskovalci srečate v trendovske znamke opravljenega Martina Goloba, neutrudnega animatorja, ki z iskrivim pogledom in bisernim nasmehom nagovarja, motivira, zabava in tudi blagoslavlja regiment prišlekov. Dve leti bo, odkar je menjal službo pod gorenjskimi očaki za dolenjske griče.

Prišel je tako rekoč s korono in vse odtlej spoznava in raziskuje občino, v kateri poveljuje občestvu več kot deset tisoč vernikov. »Med epidemijo sem se veliko sprehajal, sploh zvečer. Osebno mi je čez dan kar nerodno pohajkovati, ker sem od doma ohranil razmišljanje, da kdor kar tako pohaja, pomeni, da nima nobenega dela. In potem se tudi sam ukvarjam z mislijo, da bodo ljudje menili, da postopam. Odlično bi torej bilo, če bi imel psa, a zanj nimam časa skrbeti,« iskreno začne moderni duhovnik, za katerega bi v resnici pomislili, da zavoljo številnih aktivnosti njegov dan šteje več kot 24 ur.

Cerkveni hrib še nikoli ni bil tako živ. FOTO: DEJAN JAVORNIK
Cerkveni hrib še nikoli ni bil tako živ. FOTO: DEJAN JAVORNIK

Tudi med našim obiskom se je pripravljal na odhod na Koroško, kjer je daroval mašo ob 60-letnici duhovniškega kolega, pa še na Lipoglav, ta je že v ljubljanski občini, kjer upravlja župnijsko podružnico, je marljivim domačinom, ki so obnavljali pokopališče, nesel nekaj za pod zob. A še prej nam je razkril kotičke kraja, v katerem je, kot pravi, zdaj njegov dom.

Išče poti navzgor

»Ob večerih grem večkrat peš po okolici, mi paše tišina. Tako sem spoznal stari del z lepimi hišami okoli hriba pa drevored v osrčju mesta, vedno bolj osvajam tudi novi del in nova naselja, Sončkova ulica in podobne, kjer je zelo živo. Se že kar dobro znajdem po ulicah, na začetku pa sem, priznam, imel nemalo težav.«

Svoj mir najde na Koščakovem hribu, na katerega mu uhaja pogled tudi z njegovega, cerkvenega holma. Mimo sodobne knjižnice se vzpne po ostrem ovinku do zdravstvenega doma. »Pot do tja je zelo lepa, samo pet minut iz mesta že prideš v gozd, lepo urejen z ličnimi potkami. Tudi če je mokro, ni blatno.« Pot sreče s potkami teče prek Koščakovega hriba vse do grosupeljskega hotela Admiral ob avtocesti in je del nastajajočega mestnega parka.

Studenček Antona Puščavnika na Kopanju Foto: Primož Hieng
Studenček Antona Puščavnika na Kopanju Foto: Primož Hieng

»Ljuba mi je tudi Magdalenska gora, kjer se med vzpenjanjem ojača utrip. Pogrešam edinole boljši razgled, tako da bi osebno znižal krošnje dreves, da bi se mi odprl pogled,« namigne redni gost priljubljene izletniške vzpetine nad Šmarjem - Sapom, znane po pomembnem železnodobnem arheološkem najdišču in cerkvici svete Magdalene, s katere se ob lepi vidljivosti z višine 504 metrov nad morjem odpre obzorje vse do Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.

image_alt
Moj kraj, moj raj: slovenski kraji skozi oči znanih Slovencev in Slovenk

»Zelo rad imam hribe in iščem poti navzgor. Ob tem lahko omenim tudi Kucelj, najvišji vrh v občini, do katerega je urejena pot. Najprej z avtom do Police, potem pa peš do razgledne planote. Včasih pa grem kar od farovža peš,« kondicijsko dobro pripravljeni duhovnik potrebuje kakšni dve uri po rahlo vzpenjajoči se poti do manjšega geodetskega stolpa z žigom, za mimobežne medvede pa mu ni prav nič mar.

Najbolj pozitivno energijo pa občuti prav na domačem, cerkvenem hribu. »Mislim, da je zelo privilegirano, da so zgradili cerkev in župnišče na gričku. Čeprav smo v centru, smo malce privzdignjeni, dovolj mi je že, da grem na vrt, pravkar sem pokosil. Rad uredim okolico, da prišleki vidijo, da so tu doma ljudje. Čez dan me najdete tudi v cerkvi, ki je bila najprej podružnica, potem pa so pred pol stoletja začeli graditi novo cerkev, za katero so Grosupeljčani sami zbrali denar, brez kreditov in brez potuhe. Pravi mali čudež. Cerkev sv. Mihaela je tako med prvimi sodobnimi cerkvami, a ima lepo simboliko. V njej je znameniti mozaik patra Ivana Rupnika, bogata ikonografija. Obiskovalcem rad razložim podrobnosti o cerkvi pa tudi o kraju, navržem še nekaj statistike, to ljudi zelo zanima,« se je duhovnik Martin v kraju, kjer največje naselje Grosuplje šteje 7049 prebivalcev, v celotni občini pa jih je že več kot 21.000, zgledno udomačil. Tako zelo, da ga od pomladi lahko srečate tudi na traktorju, ko pomaga lokalnim kmetom pri spravilu mrve, pobiranju krompirja ali siliranju koruze.

»Mesto in podeželje sta vtkani skupaj. Ko kdo silira, se zapeljem do njive ali kmetije in jim nesem kakšno pivo. Enkrat sem se vozil s traktorjem po cesti in so mame debelo gledale, lej ga, župnika v traktorju,« je sicer vajen presenečati; tudi s svojo terensko lado nivo, ki bolj kot na duhovnikovo spominja na vojaško vozilo. Z njo se najraje prevaža po stranskih poteh, raziskuje oddaljene vasi, Gatino, Ilovo Goro, Čušperk, Mlačevo.

Z lado nivo se najraje prevaža po stranskih poteh, raziskuje oddaljene vasi. FOTO: DEJAN JAVORNIK
Z lado nivo se najraje prevaža po stranskih poteh, raziskuje oddaljene vasi. FOTO: DEJAN JAVORNIK

»Mene nagovori že pot. Všeč mi je raziskovati po brezpotjih. Tako grem na primer s Spodnje Slivnice naokoli v Ponovo vas, pa v Šentjurje grem velikokrat; še vedno ga rad obiščem zaradi starega strica Antona Hostnika, ki je bil tam župnik.« Ne more niti mimo Županove jame in zaklada sredi gozda, protiturškega tabora Cerovo, ki se je ohranil do današnjih dni. Cerkvica, posvečena sv. Nikolaju, ki je nastala okoli 13. stoletja, ob turških vpadih pa so jo kmetje ogradili z varovalnim obzidjem, ga je presunila. Tudi na Kopanju, humu sredi Radenskega polja, ki se z ravnice dviga nad vasjo Velika Račna in v času spomladanskih in jesenskih poplav postane otoček, večkrat pomaga spovedovati. »Ta hribček morate obiskati, pa zdravilni studenček Antona Puščavnika.« Ne nazadnje je tam še ohranjeno župnišče, v katerem je predšolska leta preživel pesnik France Prešeren. »Naprej je lepo urejena vas Čušperk s potjo na razgledno točko Ostri vrh.« Od vznožja skakalnic do vrha na nadmorski višini 675 m je slaba ura hoje po gozdu ali cesti. Z vrha se pne prisekana piramida, na kateri je postavljen 12 m visok drog z državno zastavo. Nemalo stran pustolovce vabijo ruševine Starega gradu oziroma gradu Čušperk iz 12. stoletja.

S kolesom v rodni kraj

Prav tako je Grosuplje izhodišče za bolj ali manj zahtevne kolesarske ture. Župnik Martin svojo specialko najraje požene proti Krki, proti Zdenski vasi in nazaj. Druga trasa ga pelje do Ivančne Gorice in skozi Višnjo Goro nazaj. Čez Mali Vrh in Trebeljevo pa se spusti v rodno Šmartno in čez Bogenšperk spet krene proti Grosupljemu. »Tod okoli so vrhunske poti. Dobri vzponi in spusti, leti kot strela,« je navdušen. Ko ga po dobri turi popade lakota, rad zavije v picerijo Antica, »s kolesom grem tudi v Luče k Martinet, na poti na Lipoglav pa uživam v kmečki malici Pri Jakopcu«, na kavo zavije v Karantanijo ali Amazonko, »kjer se zbirajo stari Grosupeljčani«, ali si v Royalu tik pod cerkvenim pragom privošči tortico. Najbolje pa se počuti v domu starejših občanov v Jerovi vasi, ki ga često obiskuje. »Zelo lepo delajo s starostniki, klima je krasna, res je dom v pravem pomenu besede. Na stara leta se ne bi bal iti v ta dom, pa jih poznam veliko. Ena sama toplina in spoštovanje do starejših, nisem doživel lepšega, tudi kolektiv je zelo povezan.«

Za obiskovalce, na hribu sprejema sorodnike, prijatelje, e-občestvo, društva sladkornih bolnikov, upokojence, vojne veterane, motoriste, kolesarje, ogromno je Štajercev, Prekmurcev, izpostavi, ima pripravljen celo turistični program. »Če pridejo dovolj zgodaj, jih usmerim v Županovo jamo, taborsko cerkev in na Radensko polje, po novem se povezujem tudi s TIC Grosuplje. Vedno jih pošljem na kosilo h Krpanu, kjer je veliko prostora, veliko parkirišče, in so zadovoljni s hrano. Tudi v Lunci v Zagradcu je fina postrežba.«

Grosuplje je odlična točka za poroke, meni Martin Golob.
Grosuplje je odlična točka za poroke, meni Martin Golob.

Sam se izkaže kot izjemen gostitelj. »Grosuplje je odlična točka za poroke, ima dostopno cerkev s parkiriščem, lepi kraji so tudi za civilni obred. Pred kratkim je sto kolesarjev pripeljalo blagoslovit svoja kolesa. Ljudem pa moraš ob tem kaj ponuditi, ne moreš jih samo požegnati in odgnati, treba jim je dati kaj piti, v farovžu imamo vsega dosti, pa ponuditi stranišče. Le kavomat ob cerkvi so mi že dvakrat razbili,« je ena od slabših strani množičnih srečevanj, a pozitivne, pritrdi, prevladajo.

Dom so ljudje

»Udeležujem se različnih dogodkov in vidim, kako mladi in stari sodelujejo. Imajo vrhunske glasbene nastope. Nedavno sem prisostvoval razstavi velikonočnih jedi v mestni knjižnici. Koliko ljudi je prišlo, koliko vsega so gospodinje pripravile, kako lepo knjižnico imamo, to me je navdušilo. Kar žal mi je bilo, da sem moral predčasno oditi, ker sem moral loviti mašo. Čas se mi je kar ustavil. Poslušali smo poezijo domačinov, vmes pa so nas božali glasbeni vložki. Česa takega v drugih krajih nisem doživel. In to na navaden delavnik,« ovrže mnenje, da je Grosuplje zaspano mesto. »Kje pa! Všeč mi je odprtost. Na hrib pridejo vzgojiteljice z otroki na sprehod, pozvonijo in se srečamo, kaj pohecamo. Paše mi človeška bližina. Uživam tukaj.« Prav tako kot ljudje, ki si pri njem v župnišču kar podajajo kljuko. »Če želiš, da je okoli tebe živahno, naredi korak. Jaz imam tukaj zelo živahno, vsak večer je nekaj. Ob petkih in sobotah sama mladina, pevci, skavti. Tudi cerkev ni nikoli čisto prazna, je ves čas odprta, da lahko vanjo vstopi vsak. Vedno kdo pride. Sem že doživel, da je kdo na službeni poti skrenil s ceste, poiskal cerkev in posedel v njej. Veliko jih hodi servisirat avto k bližnjemu Jerovšku, pa med čakanjem krožijo okoli hriba, ali pa kdo pripelje ženo k zobarki tu blizu in pride do cerkve. Ves čas imam promet,« v hudomušnem slogu opiše svojo predanost in odprtost ljudem.

Če ga še kdo vpraša, kje mu je lepše, ne more odgovoriti. »Tu je moj dom.« Če bi moral zapustiti Grosuplje, bi pogrešal odnose z ljudmi, ki jih gradi. »Pogrešal bi toplino ljudi in mlade, s katerimi sem se močno povezal. Včasih je lažje sebe spremeniti kot ljudi okoli sebe. Biti župnik je tako kot ta mlada, ki se mora vreči po hiši, drugače je kreg. Lepo sem sprejel kraj, ljudi, navade. Ko postaneš del njih, ko sebe daješ, potem lahko tudi sam kaj spreminjaš. Na silo ne gre. Čeprav se vidi, da je Grosuplje mlad kraj, ki nima tako bogate tradicije. Tista, ki pa je, je močno prisotna. Prek Kulturnega društva Sv. Mihael vidim, kako lepo se trudijo naši člani ohranjati tradicijo, s katero vsem nam dajejo lep vzgled. Kraj so ljudje in tudi dom delajo ljudje,« sklene priljubljeni župnik.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas