Smrt papeža Frančiška pred dobrim tednom je povsem zasenčila dogajanje na drugi strani Atlantskega oceana, kjer se je v Lexingtonu in Concordu v ameriški zvezni državi Massachusetts začelo prvo dejanje praznovanja 250. obletnice ameriške revolucije in sprejetja znamenite Deklaracije o neodvisnosti leta 1776, ki jo Američani štejejo za svojo ustavo in začetek obstoja Združenih držav Amerike.

Ob zori 19. aprila se je pri mestu Lexington, 23 kilometrov severozahodno od Bostona, zbralo več deset tisoč ljudi, želeli so podoživeti dogodke, ki so se zgodili pred četrt tisočletja in so bili prvi vojaški spopad v več let trajajoči ameriški vojni za neodvisnost s kolonialnim gospodarjem Veliko Britanijo. V Lexington in potem še v Concord se je po poročanju ameriških medijev zgrnilo več kot 100.000 ljudi, da so si v živo ogledali potek znamenite bitke: to so uprizorili v takratne uniforme oblečeni pripadniki številnih zgodovinskih društev iz Massachusettsa in drugih zveznih držav.

Seveda je imela kot vsaka revolucija tudi ameriška svoje razloge in začetke, ki segajo več let pred 1776. Tako kot se to rado zgodi, je bil tudi za začetek naraščanja nezadovoljstva med takratnimi prebivalci kriv – denar. Pravzaprav carine, ki jih je kolonialna gospodarica Velika Britanija uvedla leta 1768. Ljudje so bili vse bolj nezadovoljni z Angleži, vznikali so pogosti spori med lokalnimi prebivalci in angleškimi vojaki, ki jih je London pošiljal v Boston zaradi varovanja in čedalje hujšega nezadovoljstva domačinov. Izbruhnilo je 5. marca 1770, ko so britanski vojaki v enem od sporov z meščani, ki so protestirali pred bostonsko carinarnico, ubili pet in ranili šest Američanov. Ta spopad, ki se je v zgodovino zapisal kot bostonski pokol, so s pridom izkoristili zgodnji zagovorniki ameriške neodvisnosti, med njimi bostonski odvetnik Samuel Adams, da so netili nezadovoljstvo nad britanskimi oblastniki.

Čaj v morju

Sledila je znamenita bostonska čajanka. Decembra 1773 se je v starem bostonskem shajališču puritancev Old South Meeting House zbralo kakšnih pet tisoč jeznih prebivalcev takrat največjega mesta ob ameriški atlantski obali. Bili so jezni, ker so kolonialne oblasti z blagoslovom Londona uvedle nov davek za čaj, na sestanku pa so zahtevali odpravo davkov. Ko je bilo očitno, da debata ne bo pripeljala nikamor, je Adams na glas zavpil, da s tem sestankom dežele pač ne bo mogoče rešiti.

To je bilo posebno skrivno geslo pripadnikom patriotske organizacije Sinovi svobode, ki so sedeli v ozadju. Po Adamsovem vzkliku so nemudoma odhiteli v bostonsko pristanišče, se preoblekli v Indijance in zasedli tri ladje angleške Vzhodnoindijske družbe ter v morje zmetali vseh 342 vreč čaja; tega so hoteli z ladjami odpeljati iz mesta, ker Bostončani zanj niso hoteli plačati carine. Poleg tega so carinike premazali s katranom in jih povaljali v perju ter prisilili k pitju čaja. Odziv Londona je bil odločen: v Boston so poslali dodatne vojaške ladje in kakšnih tri tisoč vojakov ter zaprli pristanišče, dokler meščani niso poplačali nastale škode.

Strel za neodvisnost

Zaradi prisotnosti britanskih vojakov v Bostonu se je upor širil v njegovem zaledju. Takrat je imelo vsako naselje lokalno milico, in ko so se te začele združevati, so se Angleži odločili, da bodo razorožili vsaj nekatere milice v bližini Bostona in ujeli voditelja upornikov Samuela Adamsa in Johna Hancocka. Zaradi obvestila sta Adams in Hanckock pobegnila, uporniki pa so večino orožja skrili.

Ko so Britanci ob zori 19. aprila 1775 prišli do Lexingtona, je bilo tam samo kakšnih 80 pripadnikov ameriške patriotske milice – imenovali so se tudi minutemen, ker naj bi bili pripravljeni na boj z Angleži v eni sami minuti. Vodil jih je kapitan John Parker. Nasproti jim je stala bistveno večja enota angleških vojakov, imenovanih tudi rdeči plašči, zaradi barve uniforme, na čelu katerih je bil major John Pitcairn. Nobena stran sicer ni pričakovala, da se bodo dejansko borili, a v zmedi, ki je nastala, je nekdo sprožil strel in Britanci so se odločili za napad. V boju je padlo osem Američanov, deset je bilo ranjenih. Strel, ki je bil sprožen na polju pred Lexingtonom, je bil prvi strel ameriške revolucije in začetek ameriške vojne za neodvisnost.

Prizor iz ponazoritve bitke pri Lexingtonu FOTO: Brian Snyder/Reuters

Britanci so se odpravili proti 11 kilometrov oddaljenemu Concordu. Tam so sprva naleteli na manjši odpor in začeli po mestu iskati orožje in strelivo minutemanov, ki so se še pravočasno umaknili na obrobje mesta. Medtem jim je na pomoč prihajalo čedalje več pripadnikov lokalnih milic. Američani so zbrali čete blizu legendarnega Severnega mostu (North Bridge), se v nekem trenutku odločili, da ga prečkajo, in v tem napadu premagali Angleže. Ti so se odločili za vrnitev v Boston. Med tem pohodom so jih patrioti ves čas napadali, tako da so imeli Angleži ob prihodu v Boston 73 mrtvih vojakov in 174 ranjenih. Ameriške izgube prve bitke so znašale 49 mrtvih in 41 ranjenih.

Spet bomo vstali

S ponazoritvijo bitke pri Lexingtonu in Concordu se je v ZDA velikonočni konec tedna začelo proslavljanje začetka ameriške revolucije in vojne za neodvisnost. Čeprav je večina obiskovalcev prišla zgolj za to, da so bili priče slikovitim prizorom starodavnega načina vojskovanja, so nekateri prišli tudi s politično noto, ki je bila usmerjena zlasti na prvega moža ZDA Donalda Trumpa, ki mu mnogi očitajo, da želi uvesti avtokracijo v Ameriki. Na prizorišču ni manjkalo transparentov z napisi: Recite ne kralju, recite ne tiraniji, podprite vladavino prava ali Uprite se, kot smo se leta 1775.

»To je zelo primeren kraj in čas, da kot Američani jasno in glasno povemo, da bomo vstali proti vsakemu, za katerega ocenimo, da si želi v naši državi uvesti avtokracijo,« je izjavil upokojeni profesor fizike Glenn Stark. Guvernerka Massachusettsa Maura Healey, govornica na slovesnosti pri Severnem mostu, je opozorila, da so mnoge ideje, za katere so se predniki bojevali, znova ogrožene. »Vidimo stvari, ki bi bile zelo blizu našim revolucionarnim prednikom – utišanje kritikov, ljudje izginjajo z ulic, zahteve po nekritični zvestobi. Z zakonom določeni postopki so naša temeljna pravica. Če se je ne upošteva za enega, jo lahko izgubimo vsi,« je bila odločna guvernerka, ki je govorila o zadnjih odločitvah Trumpove administracije ter požela bučen in odobravajoč odziv množice.