GLASBENIK Z DUŠO

Marko Vozelj: Raje imam mir kot prav!

Včasih je pri Čukih prepeval razigrane pesmi, zdaj pa nam Marko Vozelj z Mojstri že nekaj let na glasbenih odrih poje o ljubezni, kot jo čuti sam. Ker je glasbenik z dušo!
Fotografija: Marko je že več kot 30 let zaposlen v domačem podjetju. Fotografiji: Igor Modic
Odpri galerijo
Marko je že več kot 30 let zaposlen v domačem podjetju. Fotografiji: Igor Modic

V centru Ljubljane me 53-letnik kljub sivini pričaka s sončnimi očali, a ker temperature niso bile kaj preveč prijetne, sva hitro odšla v kavarno. Ko si sleče plašč, je v oprijeti srajci težko spregledati njegove mišice, in ko ga pohvalim, mi razloži, da se že od mladih nog ukvarja s športom.

»Z leti se to samo nalaga, predvsem pa je pomembno, da se nalaga na prava mesta. Očitno se pri meni kar v redu,« se nasmehne. Prav nič smešen pa se mu ne zdi koronačas. »Za glasbenike je ta situacija nadvse puščavniška, saj kot puščavniki sredi puščave iščejo zadnje kapljice vode. Vse skupaj se mi zdi precej neprijetno, a hkrati podpiram ukrepe. Razumem dejstvo, da druženja niso primerna, dokler je ta virus v zraku. Ker pa sem večni optimist, res verjamem, da bo tudi tega prej ali slej konec.« Ob tem mi še iskreno zaupa: »Vse skupaj je moralno sporno: na eni strani gledati, kako ljudje umirajo in so polne bolnišnice, na drugi pa ljudi vabiti na koncerte, kar je, če smo pošteni, en velik bazen okužbe. Po profesiji sem zdravstveni tehnik in to še bolj razumem, še vedno sem tudi v stiku z ljudmi, ki delajo v bolnišnici, in res ni luštno. Dokler tega ne doživiš, ne verjameš. Zdi se mi, da smo mogoče včasih celo preveč zaverovani vase, kot da se nam to ne more zgoditi.«

Pesem posvetil hčerkama

Marko je že več kot 30 let zaposlen v domačem podjetju. Foto: Igor Modic
Marko je že več kot 30 let zaposlen v domačem podjetju. Foto: Igor Modic
Ob pitju kave izvem, kako produktiven je bil za njega koronačas. »V tem čudnem času smo posneli tri pesmi in tri videospote: Za vse življenje, Spomin na naju, zadnja pesem pa je Trta mojih dni.« Kot mi pojasni, je pesem Trta mojih dni čisto slučajno izšla okrog martinovega. »Ne govori niti o vinu niti o trti, ampak je to prispodoba za otroka. Vso glasbo za naše pesmi piše Matjaž Vlašič, medtem ko besedila pišem sam. Do tega besedila pa imam poseben odnos. Namreč ko sem ga pisal, sem mislil na svoji dve hčerki, Mašo in Zalo. Pesem govori o otroku skozi vse življenje, saj velikokrat pozabljamo, da smo ne nazadnje otroci vse do takrat, dokler imamo žive starše. Hvalabogu imam jaz še oba od staršev živa in potemtakem, čeprav sem star 53 let, sem še vedno otrok.«

In kakšen je bil Marko kot otrok? Precej nagajiv? »Ja,« mi potrdi v smehu. »Bil sem poln energije, zelo športen in tudi zelo tekmovalen, kar mi je ostalo tudi kasneje. Nekje do 20. leta sem treniral rokomet in potem je, ko sem začel prepevati pri Čukih, glasba zamenjala to ljubezen.« A še dandanes rad tekmuje, saj mi pove: »Za pravično in pošteno moško borbo sem vedno!«

Kot nekdanji vneti športnik redno spremlja športne dogodke. »Kar se tiče Slovenije, sem velik navijač pri vseh športih. Ob tem sem odrasel, saj je tudi oče spremljal šport, prav tako moj brat. A nobene stvari v življenju ne delam evforično ali da bi izgubil kontrolo. Sicer pa, ni lepšega, ko na primer vidiš v Stožicah dvorano polno in se zapoje slovenska himna. To je čudovito. Zdaj so na vrsti zimski športi, vse spremljam. Ampak edina panoga, ki si jo dovolim pokomentirati, je rokomet, ki sem ga tudi igral.«

Ko ponovno primerjava šport z glasbo, mi po kratkem premisleku reče: »Če se pri športu, ki je tekmovalen, da izmeriti vsaj nekatere stvari, se z glasbo ne da tekmovati, čeprav so tudi glasbo že postavili v ta kontekst z raznimi festivali. Ampak nasploh se mi zdi, da se z glasbo res ne da tekmovati.« Zdaj mineva že 13 let, odkar je začutil klic po tem, da zapusti skupino Čuki in nadaljuje samostojno pot, ki jo je zaznamoval s prepoznavnimi pesmimi tudi kot avtor. »Vesel sem, da imam navdih. Ne morem reči, da imam muzo, kot jo je imel Prešeren. Seveda so muze moja žena in hčerki, ampak moja največja muza je življenje. Verjamem pa, da obstaja nekaj tam zgoraj in te malenkost drži za roko, ko pišeš, zato sem zelo hvaležen tisti sili. Kako se to imenuje, pa naj si vsak po svoje razlaga.«

Ženska najlepša stvar

Morda mnogi ne vedo, a Marko je že več kot 30 let zaposlen v domačem podjetju. »Ukvarjamo se z izdelovanjem kozmetike za pse in mačke. Ena izmed mojih velikih ljubezni so tudi živali, predvsem psi. Doma imamo psa pasme jack russell terier, ki bo naslednje leto dopolnil 10 let. Majhen kuža, ampak poln energije in izjemno navihan.« Pošalim se, ali je morda podoben njemu. »Če bi sodil po karakterju, sem bolj podoben bernskemu planšarju, ki smo ga imeli pred jackom russllom. Torej sem bolj kot medvedek, ki skoči na vsake toliko časa, medtem ko so jacki russlli res energijsko prepolni. Na trenutke znajo biti tudi naporni.« V šali ga vprašam, ali so moški tako učljivi kot psi, in Marko mi takoj odvrne: »Čim prej se naučiš, da imaš raje mir kot prav, boljše boš. Za vsako ceno se ne splača pogajati. Na stvari imamo različne poglede, kar je dobro.

Imamo pa še eno stvar, ki je ženske nimate in tega ne boste nikoli razumele – gre za predalček, v katerem ni nič. Pač ta predalček odpremo in takrat nič ne delamo. To vam enostavno ni jasno,« se nasmeji. »Malo šale, ampak zdi se mi, da je prav to tista največja draž. Že ogromno je bilo napisanega o tem, da so moški z Marsa, ženske pa z Venere, torej da so moški takšni in ženske drugačne, ampak drug brez drugega ne moremo. Če ne bi bilo te bipolarnosti, tudi v naravi, ne bi bilo ničesar. Zato moram povedati, da jaz nenormalno obožujem ženske! Pa ne samo zato, ker imam tri doma, ampak se mi zdi, da je to res najlepša stvar, ki jo je narava naredila. Seveda pričakujem tudi od žensk podoben odziv. Ker tista, ki ne vidi, kako smo tudi moški dobra stvaritev narave, marsikaj zamuja,« se še prijetno nasmehne, nato pa odide v svojo domačo Višnjo Goro.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas