PLANINSKI VESTNIK
Preživel je tri vojne
Visoko državno odlikovanje za najstarejšo slovensko revijo, ki izhaja že 126 let.
Odpri galerijo
Na vrhu Triglava Foto: Manca Ogrin
Slovenski predsednik Borut Pahor je z redom za zasluge odlikoval Planinski vestnik, ki nepretrgoma izhaja vse od prve številke, ki jo je februarja leta 1895 izdalo Slovensko planinsko društvo, predhodnik Planinske zveze Slovenije (PZS).
Revija je nekajkrat stala na robu propada, preživela pa je tri vojne, zamenjala dva formata in samo osem glavnih urednikov ter ostala zvesta svojemu izročilu. Oblikovala jo je plejada izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine.
»Revija je lahko preživela in živi tako dolgo predvsem zato, ker nikoli ni bila komercialna,« pravi Vladimir Habjan, urednik Planinskega vestnika od leta 2001. »Dobička namreč nikoli ni prinašala. Uredništvo revije ni bilo nikdar profesionalno, vedno so jo urejali in ustvarjali zanesenjaki, ki so v svojem delu našli zadovoljstvo in veselje, ob tem pa ne iskali gmotnih koristi. To je tako kot v gorah, kjer pravimo, da radi zahajamo v nekoristni svet, vendar ne vemo, zakaj. Ker so tam, ker je tam lepo in ker nas gore izpolnjujejo.«
Planinski vestnik je bil v vseh obdobjih zanesljivo zrcalo delovanja planinske organizacije pa tudi slovenske gorniške kulture. Je odmev vsakokratnega stanja in kažipot do vrhov narodovega doživljanja gora.
Namenjen je planincem, alpinistom, smučarjem, kolesarjem, jamarjem in vsem, ki jih gorski svet zanima in bi ga radi poznali. V 126 letih neprekinjenega izhajanja je izšlo skoraj 1300 številk na več kot 55.000 straneh, pri njihovem ustvarjanju pa je sodelovalo skoraj 11.000 avtorjev. Pred desetimi leti so snovalci Planinskega vestnika poskrbeli za popolno digitalizacijo vseh izdaj, številke od leta 1895 naprej pa so prosto dostopne na spletu in opremljene z elektronskim kazalom.
»Naši zvesti naročniki so temelj obstoja te revije. Sploh ni malo primerov, ko je bil nekdo naročnik dolga desetletja, po tem pa je naročnino za njim prevzela naslednja generacija. Verjetno je revija v tem smislu svojevrsten fenomen, ampak v resnici niti ni presenetljiv. Tudi ljubezen do gora se od starih staršev velikokrat prenaša na njihove otroke in pozneje na vnuke,« poudarja urednik.
3. Prva številka je izšla 8. februarja 1895. Foto: arhiv Planinskega vestnika
Revija je nekajkrat stala na robu propada, preživela pa je tri vojne, zamenjala dva formata in samo osem glavnih urednikov ter ostala zvesta svojemu izročilu. Oblikovala jo je plejada izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine.
»Revija je lahko preživela in živi tako dolgo predvsem zato, ker nikoli ni bila komercialna,« pravi Vladimir Habjan, urednik Planinskega vestnika od leta 2001. »Dobička namreč nikoli ni prinašala. Uredništvo revije ni bilo nikdar profesionalno, vedno so jo urejali in ustvarjali zanesenjaki, ki so v svojem delu našli zadovoljstvo in veselje, ob tem pa ne iskali gmotnih koristi. To je tako kot v gorah, kjer pravimo, da radi zahajamo v nekoristni svet, vendar ne vemo, zakaj. Ker so tam, ker je tam lepo in ker nas gore izpolnjujejo.«
Planinski vestnik je bil v vseh obdobjih zanesljivo zrcalo delovanja planinske organizacije pa tudi slovenske gorniške kulture. Je odmev vsakokratnega stanja in kažipot do vrhov narodovega doživljanja gora.
Namenjen je planincem, alpinistom, smučarjem, kolesarjem, jamarjem in vsem, ki jih gorski svet zanima in bi ga radi poznali. V 126 letih neprekinjenega izhajanja je izšlo skoraj 1300 številk na več kot 55.000 straneh, pri njihovem ustvarjanju pa je sodelovalo skoraj 11.000 avtorjev. Pred desetimi leti so snovalci Planinskega vestnika poskrbeli za popolno digitalizacijo vseh izdaj, številke od leta 1895 naprej pa so prosto dostopne na spletu in opremljene z elektronskim kazalom.
Priznanje je prevzel Vladimir Habjan. Foto: Irena Mušič Habjan
»Naši zvesti naročniki so temelj obstoja te revije. Sploh ni malo primerov, ko je bil nekdo naročnik dolga desetletja, po tem pa je naročnino za njim prevzela naslednja generacija. Verjetno je revija v tem smislu svojevrsten fenomen, ampak v resnici niti ni presenetljiv. Tudi ljubezen do gora se od starih staršev velikokrat prenaša na njihove otroke in pozneje na vnuke,« poudarja urednik.
