Prehranska kriza je umetno ustvarjena
Vojna v Ukrajini, ki je povzročila preplah zaradi odvisnosti od uvoza ruske nafte in plina na eni strani ter ukrajinskih žit na drugi, je v nebo dvignila cene energentov in kmetijskih izdelkov ter hrane na splošno. Ker spopadom ni videti konca, se je Evropa začela ukvarjati z vprašanjem samooskrbe in iskanjem rešitev.
Slovenija žal nima dovolj zemlje za lastno pridelavo vse rastlinske hrane in mesa, hkrati pa je močno odvisna od uvoza umetnih gnojil, krmil, nafte in plina. Marca so zato na državni ravni imeli številne sestanke z vsemi deležniki v prehranski verigi in tuhtali, kaj lahko storijo na kratki rok oziroma v obdobju 2023–2027.
Nasadi prepolovljeni
Državna zamrznitev cen naftnih derivatov pri nas je začasno omilila energetsko krizo, žal pa so cene vseh industrijskih surovin, kmetijskih pridelkov, umetnih gnojil, mesa in druge hrane vseeno močno zrasle. Nanje so vplivali zlasti višji transportni stroški, odločitve posameznih držav izvoznic, da zaradi negotovih razmer v Ukrajini in za zaščito lastnih trgov močno omejijo izvoz žit, moke in umetnih gnojil, ter dejstvo, da Ukrajina iz Odese zaradi pomorske blokade ne more izvoziti več kot 22 milijonov ton uskladiščenih žit zadnje žetve. Hkrati je največja svetovna izvoznica sončničnega olja.
Nedavno se je za občutno zmanjšanje izvoza žit odločila še Indija, ena največjih svetovnih izvoznic. Vse to je močno poslabšalo stanje na svetovnih trgih. Cena pšenice je bila še poleti lani manj kot 200 evrov za tono, zdaj je že presegla 430 evrov. Podobno je s cenami drugih strateških prehranskih surovin, denimo za pridelavo olj, moke ...
Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb in je uvoznica hrane. Samooskrba je razen pri prašičereji praviloma višja in stabilnejša pri živinorejski proizvodnji. Pri rastlinski proizvodnji pa precej niha zaradi letine in velikega vpliva podnebnih razmer (toča, suša, pozeba), zaradi geografskih značilnosti, majhnih in razdrobljenih kmetij ter slabega poslovnega in proizvodnega povezovanja za uspešen skupni nastop na trgu.
Cena pšenice je bila poleti lani manj kot 200 evrov za tono, zdaj je že presegla 430 evrov.
Žal statistika govori le o nenehnem upadanju števila kmetijskih gospodarstev. Teh je bilo leta 2020 le še 67.927, kar je v primerjavi s popisom iz leta 2010 za 9 odstotkov manj, v primerjavi z letom 2000 pa za kar 21 odstotkov manj. Glede na rabo kmetijskih zemljišč se je število gospodarstev zmanjšalo pri vseh vrstah rabe. Tako se je v primerjavi z letom 2000 število gospodarstev s trajnimi nasadi skoraj prepolovilo – zdaj jih je 43 odstotkov manj –, pri drugih vrstah rabe pa se je število zmanjšalo za četrtino.
V EU dovolj žita
Nekdanji kmetijski minister Jože Podgoršek se je marca sestal z vsemi deležniki v prehranski verigi. Na sestanku Komisije za odkup in prodajo žit so ugotovili, da članice Evropske unije v povprečju pridelajo 282 milijonov ton žit na leto, od tega 123 milijonov ton navadne pšenice in 68 milijonov ton koruze v zrnju (podatki Eurostata za zadnje petletno povprečje). Stopnja samooskrbe na ravni EU je za žita skupaj 112-odstotna, za pšenico 136-odstotna in za koruzo 85-odstotna. To pomeni, da gre za umetno povzročeno prehransko krizo.
Ugotovili so še, da Slovenija žit iz Ukrajine in Rusije ne uvaža, ampak iz sosednjih držav, zlasti Madžarske (skoraj polovico vseh žit oziroma od 60.000 do 80.000 ton na leto) in Hrvaške. Težava je, ker zdaj države, ki so uvažale žita iz Ukrajine in Rusije, kupujejo na drugih trgih. Skrbeti bi nas morala le morebitna ustavitev izvoza mineralnih gnojil, ki jih za kmetijstvo sicer največ uvozimo iz Hrvaške in Rusije (lani je bila ta država celo naša glavna partnerica).
Čeprav pri dobavi živil trenutno ni motenj, so vseeno postavili modele, da bi že v kratkem lahko sklepali zavezujoče pogodbe s slovenskimi kmeti v žitni verigi. Tako bi večina našega žita po žetvi ostala v Sloveniji.
Predlani je bila samooskrba pri žitih 88-odstotna, pri krompirju 60-, pri zelenjavi 48-, pri sadju 36-, pri mleku 133-odstotna.
Predlani je bila samooskrba pri žitih 88-odstotna, pri krompirju 60-, pri zelenjavi 48-, pri sadju 36-, pri mleku 133-odstotna.
Veganska rešitev
Kmetje (zlasti veliki kmetje in lastniki gorskih kmetij) od države in EU dobivajo za kar 391 milijonov evrov subvencij, spodbud in drugih oblik pomoči na leto. Kljub temu ob nenehnem upadanju števila pridelovalcev rastlinske hrane in živinorejcev ter cenovni nekonkurenčnosti velikim industrijskim pridelovalcem in farmam ni pričakovati večje samooskrbe Slovenije.
Ob previsokih vhodnih stroških in prenizkih odkupnih cenah (trgovci poberejo največji delež, kmetje pa v celotni dobavni verigi dobijo le drobiž) se večini kmetov splača ukvarjati le z delom živinoreje. Predlani je bila stopnja samooskrbe pri žitih le 88-odstotna (pa še to na račun odlične letine koruze), pri krompirju 60-, pri zelenjavi 48-, pri sadju 36-odstotna, pri mesu pa je bila nad potrebami le pri govejem in telečjem mesu ter perutnini (pri prašičih le 40-odstotna), pri mleku pa 133-odstotna.
Vegani in vegetarijanci ob tem predlagajo »enostavno« rešitev, to je prehod s pridelave rastlinske hrane za živali na rastlinsko hrano za ljudi in postopno opustitev živinoreje za meso. Problem pa je, da bi morali pred tem korenito spremeniti prehranske navade (meso namesto vsak dan jesti spet le enkrat na teden, na jedilnik uvrstiti več sladkovodnih in morskih rib pa več zelenjave, sadja in drugih hranil).
A kaj ko je rastlinska hrana, še sploh če je pridelana ekološko, nekajkrat dražja od industrijske in so nedavne analize v vrtcih in šolah pokazale, da dijaki zavržejo največ solate, da vsi raje segajo po nezdravi mesni hrani (pice, cvrtje, burgerji, industrijsko predelano meso) in slaščicah kot po sadju, zelenjavi, enolončnicah.
Toplogredna živinoreja
Bi pa se morali vseeno zamisliti ob navedbah Stanka Valpatiča, predsednika Društva za osvoboditev živali in njihove pravice. Ob ukrajinsko-ruski vojni in z njo povezani svetovni krizi je zapisal, da je ta še hujša zaradi dozdajšnje zgrešene kmetijske politike EU. Evropa je namreč odvisna od uvoza hrane, čeprav ima dovolj kmetijskih površin. Dolgoletno subvencioniranje živinoreje, mesne in mlečne industrije je po njegovem prepričanju povzročilo, da se vedno manj kmetijskih površin namenja za pridelavo hrane, s čimer se zmanjšuje samopreskrba.
Živinoreja za preskrbo prebivalstva, pravi Valpatič, potrati štirikrat toliko površin kot poljedelstvo. In da bi nas moralo skrbeti, ker v Sloveniji že nekaj let zmanjšujemo površine z žiti za prehrano ljudi, povečujemo pa površine z žiti za krmo živali.
Medtem ko se omenjeno in več drugih društev zavzema za ukinitev neposredne in posredne finančne podpore živinoreji in z njo povezani industriji, kar bi prihranilo velik del od skoraj 400 milijard evrov v proračunu EU in pospešilo prehod na bolj zdravo in za okolje manj škodljivo prehrano, pa so v stranki NSi prepričani, da bi ob ukinitvi subvencij prišlo do zloma kmetijske proizvodnje.
Zdaj ko je samooskrba s hrano postala pomembno varnostno vprašanje, se bosta morali slovenska in evropska politika spremeniti. Ukinitev subvencij, meni Valpatič, ne bi pomenila konca živinoreje, temveč napredek na vseh področjih. Državljani poslušamo pridige o potrebi po zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov v prometu in energetiki, redko pa slišimo, da je živinoreja neposredno odgovorna za 15 odstotkov vseh izpustov in 51 odstotkov, če upoštevamo tudi posredne vplive. Medtem ko je uporaba fosilnih goriv v prometu in energetiki obdavčena, je živinoreja z davkoplačevalskim denarjem subvencionirana. Tako kot je nerazumno, da 60 odstotkov teže vseh sesalcev na zemlji predstavljajo živali v živinoreji, je nerazumna politika, ki vodi v tako stanje, še pravi Valpatič.