MOJ KRAJ, MOJ RAJ

Iztok Čop razkriva, kje se začne Bled

Za našega najboljšega veslača Iztoka Čopa se Bled začne v veslaškem centru.
Fotografija: Sladka kremšnita v kavarni je obvezna. Foto: Marko Feist
Odpri galerijo
Sladka kremšnita v kavarni je obvezna. Foto: Marko Feist

Doma je sicer iz Studenčic pri Radovljici, a vendar verjetno ni Blejca, ki bi poznal Blejsko jezero kot Iztok Čop. Pozna ga po dolgem in počez, vsak milimeter njegove gladine. Verjetno bi še z zaprtimi očmi znal orisati vsako krivino in vdolbino na bregu in vsak zalivček, kjer se v toplih mesecih hladijo množice.

»Jezera se še po 25 letih uporabe nisem naveličal,« priznava naš najuspešnejši veslač, ki je kar štirikrat stal na olimpijskih stopničkah in se je prav tu, na mirni gladini ledeniškega bisera, ki kot magnet privlači horde domačih in tujih turistov, kalil v vrhunskega športnika. »A šele zdaj ugotavljam, da sem ga vedno gledal z obrnjene perspektive. Vzvratno.«

Ko je prišel na Bled ...

Zato kraj skozi Čopove oči ne pomeni nastavljanja fotoaparatu na danes neznansko priljubljenih instagramskih točkah, denimo pri Blejskem srčku na pomolu startne hišice pod promenado ali vsrkavanja zdravja v blejskih termalnih vrelcih, ki so Bled kot zdraviliško destinacijo postavili na turistični zemljevid. Ne, Čopov Bled se, kakopak, začne v tamkajšnjem veslaškem centru in se nato vije okoli jezera, najsi po vodi najsi ob njej, kjer je okrog in okrog urejena sprehajalna pot.

Na leseni poti nad jezerom imaš občutek, ko bi v resnici bil na vodi. Foto: Marko Feist
Na leseni poti nad jezerom imaš občutek, ko bi v resnici bil na vodi. Foto: Marko Feist

»Območje je vsekakor izjemno fotogenično. Dodatna draž pa je verjetno tudi, da je jezero ravno prav majhno in obvladljivo, da ga lahko obhodiš, preveslaš, preplavaš.« Čeprav vsaj o hoji sam ne more ravno govoriti iz prve roke – po jezerski promenadi, do impresivnega Blejskega gradu ali na okoliške vzpetine, s katerih se odpirajo spektakularni razgledi na to ledeniško kapljo sredi gorskih vršacev, je Iztok namreč – tekel.

Ozračje je bilo po nevihtah kot umito. Voda kristalno čista. Sončni žarki so prijetno božali. Turistična sezona pa se še ni začela, zato je vladal neznačilen spokoj. »To je Bled, ki ga imam rad,« čeprav je bil že pred desetletji, ko je tu začel veslati kot 13-letni mulec, podobno nabit z ljudmi kot danes. »A gneča me tedaj ni motila, tisto je bila namreč moja generacija, moja družba, gledal pa sem tako ali tako le, kakšne punce so naokoli.« In lepih punc, priznava mladostnik v Čopu, pač ni nikoli preveč. Sploh poleti, z že odkljukanimi šolskimi obvezami, je tu preživljal cele dneve. Največ seveda v bližini veslaškega centra, kamor še danes najraje pride. Zdaj z avtom, kot fant pa je od domače vasi sem vsak dan kolesaril, »prek Save, gor in dol, ne glede na vreme ali letni čas. A to je bil le dodaten trening, slabe pol urice v vsako smer. Šele ko sem bil že svetovni prvak, sem si občasno drznil koga prositi, naj me sem zapelje. Mami je precej odleglo, ko sem naredil vozniški izpit, čeprav je to pomenilo, da je ostala brez avta. A ji je ostalo več časa zase.«

Z avtom po jezeru

Od spomeniško zaščitenega veslaškega hangarja v Mali Zaki, ki je tako rekoč nespremenjen že od nastanka sredi 50. let (pred desetletjem, ko se je Blejsko jezero vnovič spremenilo v prizorišče svetovnega veslaškega prvenstva, so uredili in polepšali le okolico), nas je Iztok usmeril proti kampu Zaka, morda še pol minutke hoda naprej, tik za ciljnim stolpom, pa smo se spustili k jezeru in zakorakali skoraj po njegovi gladini. Tu se namreč nekaj sto metrov vije lesena pot nad vodo, zaradi dreves ob cesti je očem nekoliko skrita in komu morda celo neznana, četudi so jo zgradili že leta 1989.

»Na tak miren dan bi tu lahko s knjigo presedel tudi več ur. Občutek imaš, kot da si na vodi,« naravnost pred tabo pa blejski otok, in če pogled usmeriš malce v levo, še skalnata stena, na kateri kraljuje Blejski grad. Točki, ki se jima pač ne moreš in nočeš izogniti.

»Še v časih jugoslovanske reprezentance smo imeli tu vselej zaključne priprave. Po zadnjem treningu in pred odhodom na prvenstvo smo šli vedno na otok pozvonit za srečo. Prvič se nam je to dobro izšlo, nato pa nekaj časa žal ne,« je Čop zdaj lahko brez strahu, da privabi zlo srečo, izdal, da je tudi sam z veslaškimi soborci kot vsi obiskovalci, ki romajo na otok, vsaj za vsak primer zvonil na zvon želja. A vseh 99 stopnic, ki vodijo do cerkvice, tedaj verjetno ni prešteval.

Zaslovel je v skifu in dvojcu, a na Bledu se ni mogel izogniti pletnam z več kot 400-letno tradicijo. »Naredili smo štos in priredili dirko pletnarjev in kajakašev.« In ko smo že pri vragolijah na jezeru: spomin se je vrnil 30 let nazaj, ko se je Blejsko jezero v mrzlih zimah spremenilo v odlično naravno drsališče z debelim naravnim ledom. »Pozimi je bilo tu noro fajn. Po jezeru smo lahko drsali, na otok je vozil na traktor narejeni vlak, podoben temu, ki danes vozi okoli jezera. Ko je zapadel še sneg, smo na otok tudi tekli s smučmi. Ali pa je po jezeru z avtom vozil kolega in me zadaj, na štriku, vlekel na smučeh.«

Zmenek pod pretvezo sprehoda s psom na Malo Osojnico se ni končal po Iztokovih pričakovanjih in željah. Foto: Marko Feist
Zmenek pod pretvezo sprehoda s psom na Malo Osojnico se ni končal po Iztokovih pričakovanjih in željah. Foto: Marko Feist

Danes tovrstnih zimskih radosti ni več, kako le, ko pa ni več ledu. Mrgoli pa zato na jezeru vseh vrst plovil, od čolnov, pleten, kajakov in kanujev do supov, vmes pa še množice plavalcev. Na tej točki pa, vsaj iz Čopovega zornega kota, romantika izgine. »Zadnjih 15 let, ko je turizem v vzponu, je tolikšen naval, da postaja jezero premajhno za vse, ki bi ga radi izkoristili in v njem uživali. Sicer je super in pravilno, da je dostopno vsem, a na vodi bi morali narediti red. Če ne zaradi drugega, bi bilo že zaradi varnosti treba vpeljati režim plovbe. Prostora je ne nazadnje dovolj za vse.«

Vsekakor je narava tista, zaradi katere je Bled (z okolico) tako neznansko mikaven. In s svojimi številnimi romantičnimi in razglednimi točkami kot nalašč za zmenke. Med temi sta nedvomno Ojstrica in Mala Osojnica, ki se približno 20 minut hoda navkreber dvigujeta nad jezerom pri kampu Zaka. »Z ženo, bilo je, še preden sva se poročila, se še vedno spominjava zmenka, ki se ni končal povsem po mojih pričakovanjih. Uradno sva šla na sprehod s psom, prepričan sem bil, da je Osojnica kot nalašč. Ta točka mi je bila vedno zelo simpatična, vsaj tedaj tja ves dan ni bilo nikogar. A se ni izšlo po mojih načrtih. Jaz sem bil tedaj nabit s kondicijo, Petra pa je je imela manj kot zdaj. No, vsaj pes je bil z izletom zadovoljen,« je skrivnostno ovinkaril in dodal, naj vsak, ki se poda tja, vzame v zakup nekaj hoje, »pa tudi petke in nobel oprava niso primerne«. Vrh, kjer je danes klopca ljubezni, je namreč dosegel sam s psom, simpatijo pa pustil za sabo nekje na pol poti, je naš sogovornik izdal po nekaj vrtanja. A se je kljub precej klavrnemu zmenku na koncu vse izteklo najbolje – s poroko že pred 20 leti.

Za konec in za sladko piko na i smo seveda zavili še na blejsko kremšnito na razgledno teraso kavarne Park. Sladkosnedi Iztok je vzel štiri še za domov in prišepnil, da ga prav nič ne bo zmotilo, če jih njegove punce, žena in hčerki, ne bodo pojedle. »Bom pa vse štiri zmazal sam.«

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas