AKCIJA

Moj kraj, moj raj: Postojnčan razkril neznano Izolo (FOTO)

Turistični vodnik po nekdaj ribiškem mestu je bil kantavtor in novinar Drago Mislej - Mef.
Fotografija: Obvezna jutranja kavica
Odpri galerijo
Obvezna jutranja kavica

Izola je turistično mediteransko mesto, pravzaprav mestece. Če bi bilo mesto, ne bi bilo težko najti kakšnega skritega kotička, ki ga nihče ne pozna. Pri mestecu pa tukaj nastane resen problem. Skriti kotički so običajno tako skriti, da jih niti domačini ne najdejo, in ker je Izola nekje med mestom in mestecem, se dogaja, da najdeš takšno mesto, potem pa ti vsi domačini očitajo, da si odkril toplo vodo.

Zato bom previden in ne bom iskal temnih podhodov, v katerih diši po Izoli iz prejšnjega stoletja, ampak bom opozoril na dele mesta, ki jih je vredno videti, čeprav jih turistični prospekti niti ne omenjajo,« nam je uvodoma povedal 71-letni Drago Mislej - Mef, novinar, urednik, snovalec tednika Mandrač in priznani glasbenik, ki ima v svojem opusu več sto besedil, večina tako priljubljenih, da so postali zimzeleni. Velja povedati, da je Mef eden najbolj priljubljenih Izolanov in Primorcev, pri tem pa mnogi ne vedo, da je na Obalo prišel iz Postojne. Nič presenetljivega, kajti Izolo pozna kot malokdo.

Tartinijeva ulica

Že dolga leta stanovalci te strme ulice, zadnje v vrsti tistih, ki se vzpenjajo proti cerkvi sv. Mavra, ustvarjajo svojo ulico, pripoveduje Mef. »Okrašujejo jo, pometajo pred svojim in sosedovim pragom, skupaj organizirajo rojstne dneve, poroke in sedmine, proslavljajo rojstva in žalujejo ob slovesih. Tartinijeva ulica je razgibana s celo vrsto odvodov, ki nimajo izhoda, nekakšnih rokavov stavb, ki so stisnjene ena ob drugo, a vendarle dovolj narazen, da lahko živijo tudi zase, ko je čas za to.«

Tartinijeva ulica je morda najlepša v Izoli.
Tartinijeva ulica je morda najlepša v Izoli.

Vrsto let je bila najlepša izolska ulica, in ko so njeni stanovalci dobili prehodno priznanje, so ga obdržali za stalno. Turistično društvo je namreč zamrlo, ni bilo več tekmovanj za najlepše urejeno ulico, vrt ali dvorišče, ampak v Tartinijevi se niso ozirali na to, poudarja naš vodnik. »Še naprej so jo urejali tako, da se v njej počutijo doma. In ponosni so na svoj dom. Celo vrsto prireditev so pripravili, v ulici imajo godce, pevce, kuharje, ribiče, in zato tam nikoli ni zmanjkalo za pod zob ali na grlo. Pobratili so se z društvom Tartini iz Pirana, ter na tak način premagali zgodovinski spor med Pirančani in Izolani, ki se je zdel večen.«

Tartinijeva ulica je prava izbira za nekoga, ki bi rad začutil Izolo v vsej njeni mediteranskosti, poudarja Mef. »Kamnita pot, kamnite stopnice pred vrati, živahna okna, okrašena s cvetjem, množica cvetličnih loncev, ki ponujajo raznobarvno cvetje na vpogled. In če bi kdo želel videti še kaj več, bi ob povabilu domačinov prišel na vrtove, ki ulico ločijo od parka pri svetilniku. Tam raste marsikaj takega, brez česar ni dobre mediteranske kuhinje.«

Izolansko brezno

Izolansko brezno je po besedah našega sogovornika nedvomno najbolj zapostavljena izolska posebnost. »Najprej ni nikogar zanimalo, potem so ga zaprli v krog tovarne Delamaris, danes pa je v napoto investitorjem, ki bi tam gradili turistične objekte. Pa je to brezno, skupaj s še enim v neposredni soseščini, res nekaj posebnega, saj je v neposredni bližini morja, vendar se v njem nabira sladka voda. Večje je Izolansko brezno, manjše pa brezno pri sv. Petru.«

Po pripovedovanjih je bil pretok tekoče vode v tem in sosednjem breznu stanoviten in ljudi je begalo, saj niso mogli razumeti, kako to, da tudi v sušnem obdobju, ko ni dežja, voda tam ne presahne. »Blizu izvira, na hribčku svetega Petra ali Šanpiero po domače, se v apnenčasto skalo odpira zelo majhna odprtina. Ko so ljudje v luknjo kričali, je odmevalo kakor iz prave kraške jame. Na tem kraju, blizu vodnega izvira, so v 11. stoletju zgradili lepo cerkev sv. Petra, ki pa je zdaj ni več, saj jo je škofija prodala za gradnjo tovarne Delamaris, in zato so jo okrog leta 1978 porušili. Tovarna je poskušala izkoristiti to vodo za pranje, vendar je bil pretok preslab,« slikovito opisuje.

Čeprav je Mef na Obalo prišel iz Postojne, pozna Izolo kot malokdo.
Čeprav je Mef na Obalo prišel iz Postojne, pozna Izolo kot malokdo.

Trenutno brezna ni mogoče obiskati, opozarja, in vprašanje je, kdaj bo sploh mogoče, saj lastnikov zemljišča, ki nameravajo tam razvijati turistične programe, brezni ne zanimata razen tega, da imajo zaradi njih težave pri pridobivanju soglasij zavoda za varstvo narave, pripomni Mef.

»Nasploh je Izola dobro oskrbovana z vodo, ki se tukaj zbira z amfiteatra Šavrinskega gričevja. Največja vodotoka sta Ricorvo in Morer, jih je pa še nekaj. Ricorvo je nekoč oskrboval vso Izolo in zato so Italijani na območju, kjer so danes vinogradi, zgradili dva velika vodna hrama za zadrževanje vode ob poplavah. Oba sta še lepo vidna in vsaj pri enem je možen ogled notranjosti.«

O tem, kako razgibano je izolsko vodno podzemlje, priča tudi dogodek ob gradnji stanovanjskih blokov v zahodnih Livadah, kjer so med kopanjem temeljev dobesedno padli v veliko kraško jamo, po kateri teče eden od pritokov Ricorva. Jamo so pregledali, premerili in evidentirali, potem pa jo zaprli in v enem od blokov pustili železen pokrov, pod katerim se lahko dostopa do jame.

Izolski kapitalci

»V Polju, natančneje v dolini Pivola, popotnik lahko nehote odkrije tri jezerca, ki so del namakalnega sistema Pivol. Eno je že izginilo, dve sta še v nekakšni funkciji namakanja, čeprav bi ju morala država že zdavnaj očistiti. Jezeri lahko vidimo, če se spustimo po cesti z bolnišnice proti Izoli, na levi strani, med kmetijo Markovičevih in nekdanjo tovarno Mehano.«

V dolini Pivola so tri jezerca.
V dolini Pivola so tri jezerca.

Mef dodaja, da v jezeru ni priporočljivo kopanje, saj je voda v glavnem stoječa, zato pa v njem lahko ujamete velikega tolstolobika, vrsto ribe, ki jo je nekdo zanesel v ta sistem, zdaj pa jih je tam že toliko, da bi ribiška družina skoraj že lahko organizirala turistični ribolov. »Tolstolobik je sladkovodna riba iz rodu krapov, ki je v Evropo in druge dele sveta prenesena iz Kitajske in vzhodne Rusije. Riba, ki je večinoma na dnu ribnikov, v mulju uničuje alge in je zaradi tega koristna, saj pomaga pri proizvodnji kisika za druge ribe.« Mef pravi, da četudi ima okusno meso, mnogi tolstolobike, zaradi domnevne zamuljenosti, ne jedo. »V izolskih jezerih je kar nekaj kapitalcev, ki so se pokazali v nekem sušnem poletju, ko so jih morali koprski sladkovodni ribiči reševati iz blata z dna jezer,« je sklenil naš tokratni turistični vodnik.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas