Placido pokleknil, da bi se vrnil
Festival Ljubljana je po dolgih šestih letih končno spet dobil streho nad glavo, in to dobesedno. V prenovljenem poletnem gledališču Križank se dobiva z direktorjem in umetniškim vodjem Darkom Brlekom, ki je tudi izjemen klarinetist in koncertira na odrih po svetu. Tokrat ne skriva zadovoljstva ob nadvse uspešnem festivalu, ki je njegov že 30., zato najprej nazdraviva na leto jubilejev, nato pa se vrneva k njegovim začetkom. »Takrat smo šele dobili samostojno državo. Prišel sem takoj po koncu 40. festivala, iz ljubljanske Opere, kjer sem bil v. d. direktorja, prej pa solist v orkestru. Moram reči, da je bil festival seveda precej drugačen. Vsi dogodki so se odvijali v preddverju Križank, Viteški dvorani ali Križevniški cerkvi. Vseh je bilo 18, bil je precej majhen festival z zelo nizkim proračunom, takratnih 200.000 nemških mark,« mi pove in tudi razkrije, da je bil letošnji proračun rekorden – šest milijonov evrov.
Zvrstilo se je 108 predstav, kar je svojevrsten uspeh in seveda festivalski rekord v 70 letih. »Vztrajnost nas je pripeljala do sem, vedeli smo, kaj hočemo, bili smo pošteni do dela in do občinstva. Predvsem je pomembno zdravo okolje, tukaj mislim na Mestno občino Ljubljana in na župana Zorana Jankovića, ki nas podpirajo, ne samo finančno, ampak tudi organizacijsko. Mesto živi s festivalom, festival pa seveda z mestom. In to je simbioza, ki daje takšne rezultate.« Gledalci za veliko stvari sploh ne vemo, kaj vse je denimo treba opraviti, da predstava zaživi na odru. »Hvala bogu,« mi na to odvrne v smehu. »Gre za ogromen aparat ljudi, ki delujejo samo za en cilj, to je, da se predstava začne točno in da je dobra. To drži celoten team v stalni adrenalinski napetosti in gre iz dneva v dan. Ni abonmajskega tipa prireditev, kjer je premiera, pa potem ponovitve in je vse predvidljivo, razen če kdo zboli. Včeraj je denimo nastopila skupina Laibach, danes pa ni več sledi o njihovem Alamutu, saj je na vrsti Slovenski oktet. Pri nas je tovarna kulture, lahko bi rekli tudi tovarna iluzij.«
Od lahke glasbe do simfonične: festival se je sklenil z nastopom slovitih Dunajskih filharmonikov. »Sodelavcem sem na kolegiju rekel, da nam bo zdaj dolgčas,« reče z nasmehom. »Ravno smo se utekli, pa je že konec. Seveda malo v šali, ampak sem vesel, da je bil festival tako uspešen. To ni samo najboljši festival v 70 letih, ampak prav gotovo kot celota tudi najboljši kulturni dogodek, kar jih je Slovenija kadar koli imela. Tudi veliko umetnikov, skupno je bilo 6000 nastopajočih iz več kot 50 držav.«
Letos se je še posebno veliko govorilo o nastopajočih, tudi zaradi ukrajinske vojne. »Prišla je Ana Netrebko in veliko drugih ruskih umetnikov in tudi veliko ukrajinskih umetnikov, celo ukrajinski mladinski orkester. Tu se še enkrat dokazuje to, kar sem v svojem odgovoru napisal ukrajinskemu ambasadorju ob protestih zaradi Ane Netrebko in tudi ukrajinskemu ministru za kulturo: da mi seveda obsojamo kakršno koli agresijo, brutalnost in vojno, da pa kultura ne razdružuje, ampak povezuje. Mislim, da so politiki tisti, ki so zamočili, in ni treba zdaj valiti krivde na nas, ki hočemo stvari narediti na najvišjem umetniškem nivoju in seveda brez kakršnega koli rasizma.« Pred nastopom Netrebkove je ob preventivnih varovalnih ukrepih potekal tudi površinski pregled obiskovalcev, povprašam pa ga, kaj je vendar Ana rekla na vse to. »Nič. Ona je bila zelo vesela, mi je s tem nismo obremenjevali, povedali smo ji samo, da se bo tukaj počutila varno. Ko je izvedela za peticijo ukrajinske skupnosti, je od agenture prišlo samo vprašanje, ali bo za varnost poskrbljeno. Mi smo seveda rekli, da ja, in to tudi storili.« Stoječe ovacije po njenem tretjem koncertu na Festivalu Ljubljana so dokazale, da je glasba zmagala. »Tudi četrtič bo naslednje leto, in sicer 11. julija,« mi razkrije datum njenega koncerta. O tem, ali bo znova prišel tudi Plácido Domingo, pa mi v smehu pove: »Dogovori še tečejo, tako da bo zanimivo.«
Ker sta Ana in Plácido zdaj že stalnica Festivala Ljubljana, me zanima, ali so spletli prijateljske vezi. »Z gospo Netrebko, razen v koncertni dvorani, nismo preživeli več časa skupaj, saj se je pred tremi leti zelo bala covida, zdaj pa seveda tudi zaradi drugih stvari. Lahko rečem, da je pogovor z njo zelo odkrit in profesionalen. Midva sva oba glasbenika, tako da se tukaj ve, po koliko so jabolka in hruške. Kar se pa tiče Dominga: je zelo prijeten gospod. Vsa ta druženja z njim in dan pred koncertom in po koncertu vsa ta leta ... To je čisto druga zgodba. Lahko rečem, da je res topel odnos.«
Podrezam ga, ali nam lahko morda zaupa kaj novega o Domingu, česar še ne vemo. »Zanimivo je to, da je po koncertu v prazni dvorani pokleknil na odru Cankarjevega doma. Nekdo od gospodov ga je videl in Domingo mu je povedal, da je to njegov ritual, ko zaključi koncert, da bi se še kdaj vrnil na ta oder. Vidite, veliki umetniki niso veliki zaradi tega, ker imajo neke zahteve, ampak so veliki zaradi tega, ker so stoodstotno pošteni do svojega dela in do občinstva.«
Ker sem bila po koncertu prisotna na večerji z Domingom, sem se prepričala, da za njim stojijo tudi številni agenti. »Oni ves čas delajo meglo, seveda,« se o agentih pošali Brlek. »Ampak moramo razumeti, da to delajo zaradi tega, ker se drugače sploh ne bi mogli v miru pripraviti na nastop.« Ker je vedno v igri tudi veliko denarja, ga ob koncu povprašam še po najvišji vsoti, ki so jo plačali za nastop. »Najdražji so veliki ansambli zaradi stroškov, čarterja in vsega skupaj, tako da smo za kakšne stvari plačali tudi pol milijona evrov.« A direktor kljub natrpanemu urniku – za naslednje leto je že skoraj v celoti pripravljen program – najde čas za igranje klarineta. Ko ga še povprašam, ali je igranje njegov hobi, takoj v smehu odvrne: »Vadim! Za hobi plavam. Igranje inštrumenta ni hobi, ampak resna zadeva.«
