KARANTENA

Omikron Slovencu uničil super mesec

Fotograf Matjaž Tančič na Kitajskem zaradi izbruha okužb že več tednov ne sme iz stanovanja
Fotografija: V karanteni je pomembno vzdrževati telesno pripravljenost. Foto: Matjaž Tančič
Odpri galerijo
V karanteni je pomembno vzdrževati telesno pripravljenost. Foto: Matjaž Tančič

Prebivalci Pekinga se v teh dneh bojijo, da jih bodo že kmalu doleteli podobni ukrepi, zaradi katerih je večina od 26 milijonov prebivalcev mesta Šanghaj že več tednov ujeta doma, nekateri že več kot 40 dni.

Čeprav so uradniki sporočili, da zmagujejo v boju proti najhujšemu izbruhu covida-19 na Kitajskem od začetka pandemije, se je zaprtje Šanghaja le še dodatno okrepilo. Četudi se je dnevno število primerov zmanjšalo za nekaj tisoč, so oblasti odredile novo večdnevno policijsko uro. Sredi najstrožje karantene na svetu se je znašel tudi slovenski fotograf. Matjaž Tančič, specialist za fotografijo v 3D-tehniki, se je tja preselil pred štirimi leti.

Šanghaj je videti, pravi Tančič, kot da bi se na enem mestu srečala New York in Dubaj. Gre za velemesto najvišjega možnega luksuza, izjemnega življenjskega standarda, a tudi draginje. Takšnemu fotografskemu mojstru, kot je Tančič, pomeni Šanghaj tudi izjemno odskočno desko.

Na Kitajskem deluje že 10 let. »Pa se imam vseeno še vedno za Ljubljančana, ki se pogosto vozi na delo na Kitajsko,« je dejal človek, ki je bil v času našega pogovora za štirimi stenami svojega stanovanja v sedmem nadstropju zaprt že 40. dan, to pa je obdobje, ki načne potrpljenje slehernega, še zlasti če ne dobi dovolj uporabnih informacij.

Matjaž Tančič svet opazuje skozi fotografski objektiv. Foto: Klemen Ilovar
Matjaž Tančič svet opazuje skozi fotografski objektiv. Foto: Klemen Ilovar

Napačna odločitev

Matjaž Tančič se še dobro spomni, ko so zaprli predel, imenovan Pudong. Rekli so za štiri dni. »Ker so okrožja zapirali postopoma, smo imeli prebivalci predela Puxi natanko štiri dni časa, da se pripravimo.« Naš fotograf je bil vseeno optimističen. Načrtov je imel še čisto preveč. Toda projekti so začeli padati kot domine: fotografiranje v puščavi, pa med deskarji, najbolj pa se je veselil snemanja podeželskih bikoborb za ameriški National Geographic. »To bi moral biti res super mesec …« Potem je različica novega koronavirusa omikron vse načrte uničila. Da se mu ne bi zmešalo, je vzel fotoaparat in začel s svojega okna dokumentirati stanje tamkajšnjega duha, ujetega v najstrožjo karanteno.

Ko so izvedeli, da imajo le še štiri dni časa, so nakupovalna središča še isti večer napolnili panični nakupovalci. Ker našemu rojaku ni bilo do gneče, si je rekel, da bo nakupoval postopoma. Napačna odločitev, saj so postale police že kmalu skorajda prazne. »Kupil sem le dve pivi, dve čebuli, štiri krompirje ter piščančje prsi, spomnil sem se namreč, da imam doma še nekaj omake in špagete. Za japonski kari,« se spominja zadnjega nakupa. Prepričan je bil, da bo imel dovolj sestavin za tistih nekaj dni, »nikoli pa si nisem mislil, da bomo tako dolgo zaprti«.

Vse odtlej ne smejo iz stanovanja. Razen na testiranje; PCR-test je vsake tri dni, in to na njihovem dvorišču. Preostale dni se morajo testirati sami doma. Čim je kdo v bloku okužen, se celotna stavba zapre še za 14 dni. Ko je z vsemi vse v redu, bi šli lahko teoretično na daljši sprehod. A o tem naposled odloča še hišni svet. Ta pa se najpogosteje odloči za nadaljevanje karantene.

Veliko zelja, a tudi škampi

Vse skupaj poteka zelo kitajsko, smo izvedeli, za kakršen koli individualizem ni prostora. Ogromno si pomagajo ter se bodrijo, češ, držimo skupaj, skupaj smo močni. Po drugi strani pa Matjaža Tančiča, ki izhaja iz nekega čisto drugega kulturnega okolja, vse bolj zanima, ali bo kdo že končno vprašal, kdaj jih bodo izpustili.

Da bi šel samovoljno iz stavbe, ni govora. »S takšno državo že zgodovinsko ni dobro češenj zobati,« pravi naš fotograf. »Doslej so me pustili le enkrat samkrat iz bloka …« Takrat je stopil do kolega iz Srbije, s katerim sta na parkirišču spila pivo. Pa še tedaj nista imela popolnega miru, saj ju je priganjal predstavnik hišnega sveta.

Tako dolgo zaprtje je v Šanghaju sprožilo nekaj upora, predvsem po družabnih omrežjih, a je cenzura hitro utišala nergače. Država želi dokazati, da so njihovi ukrepi pravi, v prvem valu so tudi bili, po Kitajskem se je človek nemoteno gibal – vse do omikrona, ki se je zelo razpasel, ni pa tako nevaren. A če se je virus spremenil, se ukrepi niso.

Petkrat doslej so prejeli hrano v paketu: čebulo, veliko zelja, korenje, krompir in riž, olje, kakšno omako, zrezke, škampe. Včasih toaletni papir, drugič vreče za smeti. Po ulicah se ljudje še vedno sprehajajo v popolni zaščitni opremi. Matjaž Tančič je prepričan, da Slovenci nikakor ne bi zdržali v situaciji, v kateri se je znašel on: »Mi smo še vedno Balkanci, ki iščemo luknje, pred karanteno zaradi poslovnih razlogov zbežimo v Kranjsko Goro, si od prijatelja zagotovimo žig, plačamo brezdomcu, da se gre cepit namesto nas … Kitajska je po drugi strani prav zaradi spoštovanja vsega tistega, kar uradniki zaukažejo, najbolj varna država, kar sem jih kdaj obiskal. Prenosnik lahko zato mirno pustim na vlaku, pa mi ga ne bo nihče sunil, drago fotografsko opremo v avtomobilu, vrat stanovanja ne zaklepam.«

Obisk Foto: Matjaž Tančič
Obisk Foto: Matjaž Tančič

Šanghaj, za katerega pravijo, da je mesto, ki nikoli ne spi, je zdaj že več kot 40 dni popolno nasprotje tega slovesa. Tudi Matjaž Tančič si neznansko želi, da ta nočna mora čim prej mine, da bo lahko s prijatelji kot nekoč spet v miru spil pivo, da mu ne bo treba več vsak dan kuhati ter da bo lahko končno prišel nazaj v Slovenijo.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas