Labodi na Koseškem bajerju

Mladička dobila osebni izkaznici (FOTO)

Po lanskem črnem letu, ko jih je morila ptičja gripa, se je tja priselil nov labodji par.
Fotografija: Vsakega natančno popišejo.
Odpri galerijo
Vsakega natančno popišejo.

Koseški bajer, ki je nastal v 60. letih prejšnjega stoletja, potem ko so nekdanji glinokop zalili z vodo, je postal z leti priljubljena rekreacijska točka Ljubljančanov. Zanimiv je tudi zaradi rastlinja in pestrega živalskega sveta, pri čemer imajo prav gotovo glavno vlogo labodi.
Lanska osemčlanska družina v dežju
Lanska osemčlanska družina v dežju

Novi labodji par, ki od pomladi gnezdi na Koseškem bajerju, je uspešno vzgojil dva mladiča. Minuli petek so predstavniki Slovenskega centra za obročkanje ptic v sodelovanju s člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) ter zaposlenimi pri upravljavcu Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, JP Voka Snaga, mladim labodom nadeli identifikacijske obročke.
 

Preživela sta dva


Po žalostnem koncu leta 2020, ko so zaradi ptičje gripe na bajerju poginili trije labodi – odrasla samica in dva lanskoletna mladiča, so bili v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib izredno veseli novega labodjega para. Od treh izvaljenih mladičev sta preživela dva, in zdaj so jima nadeli identifikacijske obročke – ptičje osebne izkaznice.
Magnet za sprehajalce
Magnet za sprehajalce

»Labodja oče in mama na Koseškem bajerju sta bila obročkana že v preteklosti na Zbiljskem jezeru,« je dejala Mateja Nose Marolt iz omenjenega parka. »Obročkanje ptic ima več kot stoletno tradicijo, v Sloveniji ta dejavnost organizirano poteka od leta 1926. Danes slovenski obročkovalci, ki za svojo dejavnost potrebujejo posebno dovoljenje, delujejo v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije – Slovenskega centra za obročkanje ptic.«

V DOPPS so povedali, da je glavni namen obročkanja ptic njihovo prepoznavanje in proučevanje načina življenja, predvsem selitve: »Tako smo ob lanskoletnem pojavu ptičje gripe po obročkih na nogah ptic lahko ugotovili, da so poginuli labodi s Koseškega bajerja in ne prišleki, lažje je bilo prepoznavanje, ali gre za odraslega laboda oziroma mladiča. V preteklih letih smo s pomočjo obročkov ugotovili, kam so se odselili lanskoletni labodji mladiči.«

Predstavniki DOPPS so spregovorili nekaj več o selitvah: »Še posebno pri pticah selivkah je pomembno sodelovanje med državami, s tem pa tudi izmenjava podatkov. Na ta način pridobimo informacije o stanju populacij, življenjski dobi ter o dogajanju na selitvenih poteh in prezimovališčih. Podatki, pridobljeni za daljše časovno obdobje, so podlaga za ustrezne varstvene ukrepe. Tako je bila pred leti zabeležena zanimiva najdba – v Sloveniji obročkana bela štorklja je bila opažena v Južnoafriški republiki, razdalja med krajema je ocenjena na več kot 7800 km.«
Najprej jih na human način ulovijo. Fotografije: Primož Hieng
Najprej jih na human način ulovijo. Fotografije: Primož Hieng

Obroček, narejen iz aluminija, nosi podatke o spolu in starosti ter podatek o datumu in mestu obročkanja. Večje ptice, kot so labodi in štorklje, obročkajo na gnezdu, ko so ptice še mlade in še ne letijo. Pri obročkanju ptico pregledajo, stehtajo, zabeležijo tudi nekatere druge biometrične podatke, kot je na primer dolžina peruti.

Gnezdenje pticam v urbanem okolju že samo po sebi prinaša mnogo izzivov. Labodi z mladiči so postali prava atrakcija, obiskovalci bajerja se z njimi radi fotografirajo, poleg tega na bajer redno prihaja skupina ljudi, ki poleg labodov krmijo tudi druge ptice, na primer race mlakarice in zelenonoge tukalice. »Labodji par s Koseškega bajerja, ki ima gnezdo v trstičju čisto blizu obrežja, pa je sploh ves čas na očeh obiskovalcev,« je še povedala Nose Maroltova. »Labodja družina potrebuje mir, zato obiskovalce prosimo, da ptic ne vznemirjajo in jih ne hranijo, saj s tem pogosto naredijo več škode kot koristi. Človek s hranjenjem prostoživečih ptic povečuje tekmovalnost med pticami različnih vrst, s tem pa tudi morebitne prenose okužb ali poškodbe, pri čemer so mladiči še posebno ranljivi.«


Labod grbec ni prav nič plašen, prej nasprotno. Pogosto s sikanjem in šopirjenjem pokaže svojo nejevoljo, če se mu preveč približamo. Starši zaščitniško branijo svoj zarod, in če se jim preveč približamo, lahko postanejo napadalni. »Zato se raje umaknimo in jih opazujmo od daleč. Gnezdo, velik kup vodnega rastlinja, labod zgradi na obrežju, tik ob vodi. Starši gnezdo skrbno in neustrašno varujejo pred vsiljivci. Če je bila gnezditev uspešna, se labodji par na isto gnezdo vrača leto za letom. Pri nas gnezdi v aprilu in maju, opazujemo pa ga lahko vse leto,« je sklenila Mateja Nose Marolt.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas