Maksim Gaspari je Prešerna goreče občudoval
Nobena portretna podoba ni na Slovenskem vzbudila toliko polemik, toliko različnih mnenj, priznanj in zavrnitev kot Prešernova. Tako meni dr. Cene Avguštin: »Nasprotujoči si pogledi na pesnikovo podobo, ki segajo vse od Goldsteinove, po spominu in pripovedovanju naslikane upodobitve, so povzročili brez števila odmevov s strani posameznikov in občinstva.«
V to razpravo so se vključili še strokovnjaki in diletanti, poklicani in nepoklicani ocenjevalci različnih, občasno pojavljajočih se upodobitev, da se je kdaj pa kdaj zazdelo, kot bi se celotna, malodane vseljudska zanesenost spreminjala v karikaturo. Ddr. Damir Globočnik, umetnostni zgodovinar in muzejski svetnik Gorenjskega muzeja, še danes velja za enega vodilnih preučevalcev upodobitev pesnika dr. Franceta Prešerna. Poleg knjige Pesnikova podoba s podnaslovom O portretih dr. Franceta Prešerna 1850–1952 je na to temo opravil tudi doktorat. O pesnikovih podobah pravi, da so zagotovo eden najbolj neobičajnih motivnih problemov slovenske likovne umetnosti in kulturne zgodovine. Dodaja, da Prešernove likovne upodobitve nastajajo že več kot poldrugo stoletje, kar je vse lepo in prav, saj se vendar spodobi, da imamo Slovenci na voljo primerno število reprezentančnih pesnikovih 'portretov'. Problem se pojavi ob dejstvu, da se je Prešeren izogibal portretiranju oziroma fotografiranju, tako da svojim častilcem – ni povsem jasno, ali hote ali nehote – ni zapustil verodostojnega portreta.
Naslikan po spominu
Pesnika so poskušali upodobiti številni slikarji in kiparji. »Z gotovostjo lahko trdimo, da je bil po spominu naslikan samo Goldsteinov portret, ki je nastal v letu po Prešernovi smrti, medtem ko naslednja znana Prešernova upodobitev – litografija neznanega avtorja, ki je bila leta 1866 objavljena v prvi posmrtni izdaji Poezij, že vzbuja naše dvome. Likovni umetniki, ki so sledili, so se hočeš nočeš morali opreti na ta dva prva pesnikova portreta. V pomoč so jim bili tudi bolj ali manj podrobni, povedni in zanesljivi opisi pesnikove zunanjosti ter fotografije njegovih sorodnikov. Mnogi likovniki pa so se namenoma izogibali zgledovanju po že znanih portretnih interpretacijah, kajti želeli so izoblikovati domišljijsko pesnikovo telesno in zlasti duhovno podobo, ki so jo razbirali v njegovi poeziji,« razmišlja ddr. Globočnik.
Z gotovostjo lahko trdimo, da je bil po spominu naslikan samo Goldsteinov portret, ki je nastal v letu po Prešernovi smrti.
Obstajala je tudi možnost, da ujame pesnikovo podobo fotografska plošča: Niepceov izum iz leta 1822 se sicer v Ljubljani od leta 1828 do leta 1839 najbrž ni praktično izkoriščal, verjetno pa je bil okoli leta 1840 tudi tu znan postopek, ki je dobil ime po Daguerru (dagerotipija). Morda bi Prešerna lahko fotografiral slovenski izumitelj fotografije Janez Puhar, ki je v določenem obdobju (okoli leta 1840) že obvladal fotografski postopek. Teoretično bi imel Puhar kar devet let časa, da bi lahko fotografiral Prešerna, pa še daleč od pesnika ni bil. Mogoče pa ni bilo priložnosti, da bi se Puhar in Prešeren dejansko srečala.
Lasje, razdeljeni nad čelom
Če torej ni Prešernovega portreta, pa zagotovo poznamo kar veliko opisov slavnega pesnika. Še posebno so si ga zapomnile številne dame takratnega časa. Med njimi je bila tudi Johana (Ivana) Zadnikar - Wohlmuth (1826–1918), najstarejša hči gostilničarja Pri Pému na Glincah ter mati zbiratelja in veterinarja dr. Josipa Nikolaja Sadnikarja, ki ji je Prešeren dvoril med letoma 1844 in 1846. Opisovala je, kakšen je bil: »Pokrit je bil zmerom s cilindrom. A njegov cilinder je bil večkrat robat, kakor malo potlačen. Lase je imel kostanjeve in goste. Bili so zgoraj nad čelom razdeljeni. Viseli so čez čelo doli. Nazaj za ušesa so bili izpeljani in kravžasti. Svetili so se njegovi lasje, ker je bilo skoraj pol belih. Beli po vsej glavi – nad čelom in povsod, ne le pri ušesih, kjer jih nekateri najprej dobe. Prav take barve kakor njegova glava je bila tudi Prešernova obleka. Temnosivkasta in vsa iz enega blaga. Svetle obleke ni nosil nikoli. Imel je bolj majhne in bolj drobne oči in gledal je bolj mižeče. Kakor ljudje pravijo, bi se smelo o njegovih očeh skoraj reči: kakor miš je iz moke gledal Prešeren. Tako je gledal, kakor da bi bilo zmeraj na smeh. Nos ni bil velik. Malo je bil zakrivljen, nekako počasno upognjen. Na koncu malo tumpast, a le malo. Zgornji oddelek obraza je bil bolj na široko. Tisti kosti pod očmi sta mu precej zelo ven stali na obeh licih. Do ust doli mu je zelo podobna sestra Lenka. Je bil tudi spodnji obraz bolj širok. Kravato okrog vratu je nosil precej visoko. In kakor so jo takrat imeli, da se nič ni ven videla srajca. Kravata je bila zmeraj črna. Njegova na zgornjem robu večidel precej uporabljena.«
Kakor ljudje pravijo, bi se smelo o njegovih očeh skoraj reči: kakor miš je iz moke gledal Prešeren.
Med številnimi slovenskimi slikarji, ki so se lotili Prešernovega portreta, je bil tudi Maksim Gaspari, ki je imel to srečo, da je poznal Johano Wohlmuth. Globočnik v svoji knjigi pove: »Veliko število upodobitev priča, da je Gaspari, ki je občasno rad koval verze, spadal med najbolj goreče pesnikove občudovalce. Prešerna je prvič upodobil že med študijem na Dunaju.«
Pesnik kot ideal
V knjigi Roberta Kužnika Maksim Gaspari – Iz roda v rod lahko preberemo nekaj slikarjevih misli: »Želim vam le kot slikar ilustrator omeniti nekaj svojih misli, ki se nanašajo na njegovo človeško podobo, portret. Kakšen je bil Prešernov obraz v življenju? Mislim, da je in ostane to vprašanje problem, ker ni nobenega zanesljivega dokaza – razen pripovedovanja nekaterih tedanjih sorodnikov in ožjih znancev. Predvsem je treba premisliti, da so bile v Prešernovem življenju različne dobe, v katerih je različno izgledal. Kakšen je bil Prešern v njegovi mladosti, na šolanju v Ribnici in Ljubljani med letoma 1813 in 1816? Kakšen je bil, ko je študiral na Dunaju leta 1828, ko je napravil doktorsko diplomo? In dalje, kako je ugledal kot koncipient v Ljubljani, kakšen je bil leta 1832 v Celovcu in kakšen kot odvetnik v Kranju 1846, in morda, ko se je zadnjikrat podpisal leta 1849? In tudi, kako se je odražalo na njegovem obrazu veselo razpoloženje ali otožno v družbi? Vse to so važni mejniki Prešernovega življenja.«
Po pesnikovi smrti so ga upodabljali številni slovenski umetniki, slikarji in kiparji. »Mene je zanimala Prešernova podoba že v rani mladosti od leta 1905 dalje,« dodaja Gaspari. »Okrog leta 1906–1907 sem narisal portret. Ko sem študiral na dunajskem Grafičnem zavodu, sem izdelal ilustracijo za Sonetni venec in več tovrstnih skic. Potem sem se velikokrat srečal ob teh likovnih problemih, ki jih je bilo skupaj nad 40, od katerih sem jih nekaj uničil, večina pa je natisnjenih v Upodobitvah Prešernovega albuma, ki ga je uredil dr. France Kidrič leta 1949. Pri svojem Prešernovem oblikovanju sem se rad naslanjal na Goldensteina in na pripovedovanje Johane Wohlmuthove, največ pa na lastno zamisel predstavne moči. Mnenja sem in želim, da bi se vprašanje oblik in izraza Prešernovega portreta pri slovenskih upodabljajočih umetnikih še dolgo nadaljevalo. Slava Prešernu!«
Kot pravi Globočnik, je Gaspari na Prešerna gledal kot na ideal in ga zato največ upodabljal v mladih letih. »Vendar so tudi njegovi, vsi po vrsti postavni, sentimentalni in harmonični, s polnimi, živahnimi barvami naslikani Prešerni nastajali na podlagi likovne rekonstrukcije. Kidrič nas obvešča, da je Gaspari s svojo predstavo pesnika spojil Goldsteinov portret, fotografijo Prešernove sestrične Mine Zupan in nekatere podatke, ki jih je izvedel od matere svojega zaščitnika dr. Josipa Nikolaja Sadnikarja – Johane Wohlmuth.«
Sadnikar je leta 1905 ob odkritju Zajčevega spomenika dr. Francetu Prešernu na tedanjem Marijinem trgu izdal razglednico z Gasparijevo upodobitvijo pesnikovega Sonetnega venca. Gaspari si je prizor z dekletom v narodni noši, ki otožnemu pesniku pripenja nagelj, zamislil v značilnem okvirju iz secesijsko stilizirane ljudske ornamentike, v katerega je vključil pesnikove verze. Gasparijev priljubljeni motivni vzorec, ki ga je naslikal v vrsti kompozicijskih različic, je bil tudi pesnik, ki se 'prešerne' volje sprehaja v spremstvu brhkega dekleta.
