Lea Cok se po predstavi vrne vase, domov

Lea Cok ne igra vlog, ampak jih prebiva. Vanje vstopa s celim telesom in srčnostjo, zaradi katere na odru ali pred kamero ne nastopa, temveč živi. Vsestranska ustvarjalka se enako prepričljivo znajde v otroški predstavi kot v vlogi Bronje Žakelj v težko pričakovanem filmu Belo se pere na devetdeset. Njena predanost, prefinjena senzibilnost in bistro razmišljanje o svetu se subtilno razkrivajo v vsakem liku, ki ga ustvari, in v vsaki izrečeni besedi. Ne glede na to, ali interpretira Shakespeara, upodablja resnično osebo, nastopa v otroški predstavi ali sodeluje pri ozaveščevalni akciji, Lea ostaja zvesta sebi – s tankočutno iskrenostjo in globokim sočutjem, ki ju dosledno postavlja v ospredje. Njeno ustvarjanje ni beg pred resničnostjo, temveč njen lucidni odsev, pogosto še bolj izostren in poetičen od vsakdanjosti same.

Vse bolj se uveljavlja kot ena najizrazitejših predstavnic svoje generacije – igralka, ki v vsakem kadru, na vsakem odru in v vsakem trenutku nosi ne le lik, temveč tudi življenje. Magistrica igre in alumna AGRFT, ki jo je nekoč mikala celo medicina, danes svojo občutljivost, preciznost in empatijo predaja umetnosti – igri, petju in pisanju. Za njo je niz izstopajočih gledaliških in filmskih vlog, pred njo pa, kot kaže, obdobje ustvarjalnega razcveta.

Preden zaplava v novo desetletje, jo čaka še Začetek – gledališka predstava, ki jo bo 13. junija v Gledališču Koper odigrala z Luko Cimpričem. Intimna in premišljena zgodba govori o tem, kako se človek znajde tam, kjer je verjel, da ne bo nikoli. »Bi lahko bila milina to, da čeprav veš, da sonce spet zahaja, ga gledaš, kot da ga vidiš prvič in zadnjič?« se ob najinem srečanju zasanjano vpraša Lea, ki s svojo prezenco, predanostjo in notranjo zbranostjo tke zgodbe, ki ostanejo še dolgo po tem, ko ugasnejo luči. V njenih interpretacijah ni odvečnega. Vsaka gesta, vsak pogled, vsak premolk nosi pomen. Tudi tišina. Še posebno tišina.

Za mojstrstvo je časa vse življenje

Simpatična igralka že dolga leta sobiva z odrom, kamero in mikrofonom, čeprav mi v pogovoru ob kavi priznava, da se občutek domačnosti ni naselil čez noč. »Z vsakim medijem je bilo drugače – z začetkom študija sem kamero začutila prej, gledališče je pricapljalo za njo, pa vendar nazadnje zelo udarno, ko smo začeli igrati komedijo Kar želiš, to dobiš. Dom zaznavam kot nekaj, kjer ti je udobno. Udobno je znano. Znano je naučeno. Naučeno je ponavljanje nečesa. Mislim, da ta občutek domačnosti prinaša tudi čista obrtniška tehnika ponavljanja – kvantiteta predstav, različni mediji: radio, TV, gledališče – do te mere, da je to postal teren, ki ga malenkost bolj obvladujem. Za mojstrstvo je časa vse življenje,« se nasmeji.

Občutek domačnosti ni bil prva misel, ko je izvedela, da bo v filmski priredbi romana Belo se pere na devetdeset upodobila Bronjo Žakelj. »Bilo je valentinovo. Lep sončen dan je bil. Ravno sem prišla s sprehoda. Pripravljala sem si banjo in prejela klic. Zelo lepo je tekel dan in okoliščine, opisane zgoraj, so bile v bistvu zelo romantične,« z nasmehom pripoveduje. »In spomnim se, da me je avdicijski tekst takoj začaral, v trenutku, ko sem izvedela za vlogo, sem imela občutek, da se bom razpočila od veselja. Malo tekanja po kuhinji gor in dol, potem pa je sledilo: 'Ok, zdaj pa fokus!'«

Vloga Bronje ni bila le igralski izziv, bila je vstopnica v intimni, ranljivi svet ženske, ki še vedno živi – dobesedno in simbolno. »Ni težje, je drugačno. Ker to je njena zgodba. Ker to je ona. Zgodba je ranljiva, v bistvu osmišlja Bronjino odpornost, prilagodljivost, vse to preseže z gracioznim rock'n'rollom. Stopiti v njen svet je velik privilegij. Je izredno bogata osebnost in hkrati skromna.« Lea in Bronja sta pred snemanjem stkali odnos, ki je presegal formalnosti. »Z Bronjo sva veliko komunicirali, in to mi je veliko pomenilo. Mislim pa, da sem čutila tako zaupanje kot odgovornost, ker sem želela upodobiti njeno pot verodostojno in v skladu s celotno zgodbo.«

Zrnec jo je klical sine

Na snemanju je Lea med drugim delila prostor z Jurijem Zrnecem, in čeprav njuna kombinacija na prvi pogled ni samoumevna, se je nemudoma vzpostavila kemija. »Takoj me je začel klicati sine. Izjemno duhovit je in lepo smo se presmejali na snemanjih. Igrati z njim je lepa izkušnja. Veliko da in veliko zna. Spoštujem ga in zelo cenim priložnost sodelovanja z njim.«

Vlogo Bronje je vzela skrajno resno – tudi fizično – in tako vnesla v svoj svet jogo, masaže, gibanje, a sprva so ji, kot priznava, po branju scenarija zatekle bezgavke. Ko jo vprašam, kaj je bilo tako močno, da se je telo odzvalo, odvrne: »Mislim, da želja po povezavi z njo in celotnim materialom. Malo se gre za psihosomatiko, ampak od tebe je odvisno, v kaj boš verjel. Rekla sem si: 'Opala, take povezave pa nočemo. Zdravju nameniti več pozornosti, ampak brez panike.'«

Da bi lahko uresničila notranji svet lika, se je morala potopiti v subtilnosti Bronjinih prelomnic. »Najpomembneje mi je bilo vzpostaviti pregled nad njenimi prelomnicami in si predstavljati, kakšne misli so takrat na pohodu, kakšni občutki so to … Prebirala sem material, potem pa smo na bralnih vajah dorekli ali pa se česa drugega spomnili. Tudi z Bronjo sva se dobili in se malo pogovorili, kar je bilo super. Potem pa se moraš prepustiti. Sproti se pripravljati, povezovati. Notranji svet se gradi sproti.«

Z vlogami se Lea povezuje globoko, kar zna biti izčrpavajoče. »Nazaj k sebi se vrnem tako, da grem čim večkrat v naravo. To so zlasti sprehodi, tam nabiram, kar pač takrat raste. To me zelo pomirja. Malo vrtnarim … pulim plevel. Tam se zame skriva odklop misli,« pove v smehu. Igralska pot jo je naučila, da stik s seboj ni samoumeven. »Kdaj razmišljanje ni ravno v pomoč, pa vendar moj um rad razčlenjuje, kar je dobro pri analizi likov, zaznavanju njihovih vzorcev in prepoznavanju karakterjev. Dinamika med igro in stikom s sabo je zelo posebna. Z vstopom v lik nekako malo pozabim nase. In to je tako, kot bi človek šel v tujino, da se veseli vrnitve domov. Po predstavi ali snemanju se vrnem vase, torej domov.«

Narava je odgovor

Najin pogovor, vedno poln smeha, razodeva tudi globino, ki jo Lea premore, in njena miselna jasnina se kaže predvsem v tem, kako govori o čustvih. »Čustva so indikatorji. Če jih ignoriraš ali zatiraš, bodo eventualno ali eksplodirala ali implodirala. Intenziteta je odvisna od tega, kolikšen pomen pripisuješ tistemu, kar vzbudi določeno čustvo. Povezana so tudi z zavedanjem vzorcev, ki tvorijo tvojo osebnost. Vse to je subtilno, občutljivo in zahteva pozornost. Čas. S tem se krepi senzibilnost, ki ti služi pri tvorjenju kakovostnih odnosov, hitrejšemu odmiku od destruktivnega, ker prej čutiš posledice. Ranljivost je obtežena z nalepko šibkosti. Bolj je pomembno, da čutimo ranljivost, s tem pa tudi ponižnost do življenja, kjer se po vsej sreči usmerimo v konstruktivno delovanje, kar je po mojem mnenju moč. Torej brez enega ni drugega.«

Težke trenutke Lea predeluje tiho, pogosto skozi gib, dotik ali notranji tok misli. »Narava je spet moj odgovor. Pa pisanje. Na listke, v telefon. Risanje. Prestavljanje predmetov z enega konca na drugega. Nekaj. Takrat je treba dihati, čeprav izgubljaš sapo, ko sopihaš čez prepreke.« Njena filozofija temelji na veri v tok življenja. »V obdobjih, ko ni vlog, se skriva veliko navdiha. Takrat je čas za kaj drugega. Torej preusmeriš tok zavesti kam drugam: druženja, potovanja …«

Letos junija bo dopolnila trideset let, a to ni mejnik, ki bi jo prestrašil, temveč v tem vidi priložnost za nekaj novega. »Malo pa sem radovedna, zanima me čar 30 let, zanima me, kaj življenje ponuja in jaz njemu … V dveh nanizankah, ki sem ju snemala, je moj lik praznoval 30. rojstni dan v prvi epizodi prve sezone – Maša v Mamah in Anja v Sekirci v med. Torej, nekako sem že vsaj dvakrat praznovala,« razkriva z nasmehom. Morda je prav zato Začetek, naslov nove predstave, njena najbolj pristna napoved. Ne kot začetek kariere, ta je že v polnem teku, ampak kot začetek globlje prisotnosti – v umetnosti, v svetu in pri sebi.